3892 replies to this topic

[tasika]

Anonymous (2011)

Elizabetinska doba v katero je film postavljen , Roland Emmerich na režijskem stolčku in teorija, ki pod vprašaj postavi Shakespearovo avtorstvo njegovih del sta v meni vzbudili visoka pričakovanja. Pričakovala sem zanimiv in napet zgodovinski spektakel z vzdušjem Da Vincijeve šifre. Žal se moja pričakovanja niso uresničila.
Film predstavi teorijo, da iger in sonetov, pod katere je dandanes podpisan William Shakespeare ni napisal on, temveč Edward De Vere, Earl of Oxford. Kako naj bi se to zgodilo je po mojem mnenju predstavljeno solidno. Manj prepričljivo so predstavljeni liki in dogajanje okrog tega dejanja. Nekatere teorije, ki jih film predstavi so milorečeno smešne. Nekoliko zoprno je tudi preskakovanje v času s katerim želijo počasi razkrivat De Verovo preteklost. Za moj okus bi zgodbi gledalec lažje sledil, če bi zgodbo pripovedovali linearno, brez teh preskokov.
Liki so za moj okus preveč enoplastni. Vsem po vrsti manjka globine. De Vere je predstavljen kot pozitiven plečmič, ki po smrti staršev pride v dom negativno predstavljenega Williama Cecila (Elizabetinega svetovalca), ki mu greni življenje s prepovedjo ukvarjanja z umetnostjo in spletkami s katerimi prepreči nadaljevanje ljubimkanja s kraljico Elizabeto. Deluje, kot da se ne bi nikoli zapletel v kakršnokoli spletko in da je prevara s katero objavlja svoja dela pod Shakespearovim imenom samo želja umetnika, da javnost vidi njegova dela. Tako William kot njegov sin Robert sta predstavljena enoplastno in kot "glavna negativca" izpadeta precej patetično. David Thewlis se sicer v vlogi Williama solidno odreže, medtem ko je Edward Hogg v vlogi Roberta prav smešen. Pogledi in način govora s katerim skorajda kopira Thewlisa pri njemu, ob njegovi maski ne delujejo. Tudi kraljica Elizabeta je v svoji mladosti predstavljena kot trmasta razvajena ženska, v starosti pa kot otročja starka.
Kostumografija in scenografija sta mi bili všeč, čeprav se najdejo prizori, kjer okolje deluje umetno narejeno, kot iz filmov posnetih par desetletij nazaj.
Zelo mi je žal, da ustvarjalcem ob po mojem mnenju ni uspelo ideji za dober in napet film, pretvoriti v realnost. Škoda.
4/10

Se precej podpišem po Kalypso glede ocene. Film bo všeč vsem ljubiteljem teorij zarote, saj solidno predstavi možen potek dogajanja. Še danes so podobne teorije o resničnem avtorstvu Shakespeara aktualne med akademiki, saj (če se prav spomnim predavanj) je ohranjen samo en Shakespearjev rokopis. Zgodbi je na trenutke malenkost težko slediti (sploh če zraven počneš še 100 drugih stvari kot sem jih jaz), saj skozi spomine oseb iz sedanjosti spoznavamo njihovo preteklost.
Zanimiva mi je bila uprizoritev kraljice Elizabete, mislim, da jo je Redgravova zelo dobro zaigrala. Prav lahko sem si predstavljala staro žensko, ki je že senilna in ne zmore več slediti dogajanju, svetovalci pa jo zasipavajo z množico podatkov in prošnjami. Na nekaterih mestih pa je bila prikazana nekoliko preveč otročje kot je zapisala Kalypso. Robert Cecil in njegov oče sta bila predstavljena kot glavna negativca, sploh Robert mi je šel blazno na živce.
Moram pa izpostaviti, da je bilo elizabetinsko gledališče dobro predstavljeno. Sploh interakcija med igralci in publiko, ki so jo vključevali v igro. Elementi, ki jih je pravo elizabetinsko gledališče vsekakor imelo. (ne morem iz svoje kože ).

Suma sumarum, gre za povprečen izdelek. Dobra ideja, ki pa je nekoliko slabše izpadla na platnu.
5/10

[Kinky]

Another Year (2010)

A look at four seasons in the lives of a happily married couple and their relationships with their family and friends.





Ocena vsebuje spoilerje.

Za mnoge sta najbrž bila osrednja lika srečno poročena Tom in Gerri, zame ne.
Zame je bila osrednji lik Mary, katero je odlično upodobila Lesley Manville. Celoten film
sem kolebala med tem, ali mi gre na živce s svojim obnašanjem ali pa se mi preprosto smili.
Še zdaj se nisem odločila, zagotovo pa je bilo treba imeti za njeno naporno
družbo konjske živce. Skozi štiri letne čase spremljamo druženje z njunimi prijatelji in družino,
ki imajo takšne in drugačne probleme in frustracije. Film se odvija bolj počasi, lagani tempo,
ima tisto lastnost, ki jo ob vsem tem ni ravno lahko dosečti – nič se ne vleče, ni dolgočasen.
Pri meni je dosegel, da sem se precej vživela v vloge likov. Tukaj bi še enkrat izpostavila Mary,
dolgoletno sodelavko od Carrie, ki je doživljala krizo srednjih let … očitno je bilo, da se skrajno
težko sooča z dejstvom, da jo je pred časom zapustil poročeni moški, da nima otrok, da nima
partnerja, ne družine, pogosto si napačno interpretira geste drugih. Svojo uteho na vsak način skuša najti
pri Tomu in Gerri, smatra, da je del družine, čeprav ji Gerri proti koncu namigne, da to vendarle ni,
a ji z usmiljenja pusti, da se pridruži družinskemu kosilu, večerji. Vsi jo že nekoliko gledajo postrani,
se skorajda iz nje norčujejo. Ona tega v vsem svojem gnevu pravzaprav sploh opazi ne. Tom in Gerri
sta vse, kar ima. Celo tako je zabredla, da si je domišljala, da se morda kaj plete med njo in sinom od
Toma in Gerri, zato je bil dokončen šok (ki ga ni mogla skrivati) za njo trenutek, ko je Joe (sin)
pripeljal svojo izbranko. Tom in Gerri sta bila nasploh silno prijazna, utrežljiva, neobremenjena,
dobrovoljna. Za nekaj časa sta k sebi vzela tudi precej otopelega brata od Toma, ki mu je umrla žena.
Njun dom je doloval kot nekakšna terapevtska postaja. Konec, kjer so bili na družinskem kosilu, je bil
precej pomenljiv, na eni strani so bili srečni ljudje (Gerri, Tom, Joe in izbranka), ki so veselo in glasno čebljali …
na drugi strani pa Tomov brat in Mary, ki sta dolgih obrazov tiho opazovala in nekam trdo žvečila
hrano. Film zaključi obraz Mary, ki v svojem značilno tresočem stanju zre obupano predse …

Dober film o različnih medosebnih odnosih in psihičnih stanjih ljudi, želim si več takih.






(ok, na tej sliki delujeta kot dva psihiča XD )
9/10

Sem si ga tudi sama včeraj pogledala. Gre za izjemno počasen film, in če vam tovrstne stvaritve niso najbolj pri srcu -
kjer je poudarek bolj na dialogih kot na dogajanju samem - je boljše, da se ga ognete v širokem loku.

Zame, in kot ugotavlja tudi Fluffy, je nesporna kraljica tega filma Mary, oziroma Lesley Manville. Čeprav je njen način govora in
iskanje pozornosti tudi meni na začetku šel malo na živce, sem tekom filma do nje začela čutiti samo še sočutje.
Ženska v svojih srednjih letih, ki je ostala sama, nima veliko prijateljev, nima partnerja, nima otrok, kar obžaluje.
Nima nikogar, s katerim bi preživljala čas. Edina stvar, ki se ji v monotonem življenju zgodi je nakup avtomobila, pa še
z njim gre vse narobe, saj ga ne zna voziti, pa še konstatno ima probleme z njim.

Na drugi strani pa umirjen par Tom in Gerry , ki ji vedno nudita uteho in prostor za družinsko mizo, in jo sprejemeta,
po eni strani tudi iz usmiljenja.

Še enkrat, film, v katerem se dejansko ne zgodi veliko, spremljajo dogajanje v enem letu, skozi vse 4 letne čase,
pa vseeno zelo veliko pove. Nekateri dialogi so odlični, ponovno pa moram pohvaliti Lesley, ki svojo vlogo odpravi
fantastično. Tudi zadnji prizor je pomenljiv, resnično, na enem polu oni, na drugi pa Mary in Tomov brat, ki je
ravno izgubil ženo in ima katastrofalen odnos z odtujenim sinom.

Pa punca od sina od Toma in Gerry, Katey, mi je s svojo 'bubbly' osebnostjo šla precej na živce, ne maram ljudi,
ki so pretirano navdušeni za vsak drek.

Podeljujem 9/10.

[Coco*]

KLIP (2012)
Maja Miloš



Kratek povzetek: zgodba govori o 16-letni Jasni, ki živi v bedi srbskega vsakdana in iz brezupne resničnosti (revščina, oče, ki umira za rakom, itd.) beži s pomočjo turbofolk zabav v luknjah, drog in seksa/eksperimentiranja, pri čemer se stalno snema; gre za zgodbo o generaciji, ki je polna besa, jezni so na ves svet in sebe, ne vejo zakaj živijo in za kaj živijo, s svojimi težavami pa se nikakor ne znajo spoprijeti, tako da so prej omenjeni virtualni svet (mobitel in internet so njihovi najboljši prijatelji), seks, droge in spanje edini beg iz realnosti.

Pričakovala sem direktno kritiko post-Miloševićeve Srbije, kot se tega ponavadi loteva Dragojević (ne vem zakaj, sem imela občutek, da bo neka taka zadeva), pa sem že po prvi minuti filma ugotovila, da tega niti slučajno ne bom dobila. Moram priznati, da me je film precej šokiral, polovico filma sem gledala z odprtimi usti (in si mislila 'o mater'), ne vem pa, če je to zato, ker so bila moja pričakovanja drugačna ali zato, ker se mi ni sanjalo, da so stvari v odnosih šle tako daleč in sem jaz v primerjavi z otroci/mladino v Srbiji očitno odraščala ovita v vato (čeprav bi prej rekla, da nisem, in sem imela čisto normalno otroštvo, je pa res, smo imeli kot otroci tudi normalne pogoje za odraščanje, saj smo živeli v državi, kjer so stvari v 90ih šle navgor in ne strmo navzdol, in nismo zrastli v zakloniščih, medtem, ko so okrog nas padale bombe, in kjer se je po koncu bombardiranj zaradi vedno večje stiske razpasel kriminal,fenomen sponzoruš, kultura turbofolka, ipd.). Ogromno drog/alkohola, veliko nazornih prizorov seksa (in glavna igralka je v času snemanja bila stara 14 let! ok, so uporabili dvojnike, proteze, ipd., ampak je mene vse skupaj kljub temu presenetilo), se mi je skoraj zdelo kot da gledam pornič brez zgodbe, vse prazno, površno, plehko, komunikacija med protagonisti na nuli, kot bi njihova življenja tekla eno mimo drugega - in potem sem dojela, da je ravno to poanta filma (bravo, Sherlock) in da ima pomanjkanje stranske zgodbe in globine namen (edina stranska zgodba, ki gre v globino in prikaže pristna čustva, je, ko gre Jasna v okviru pouka v sirotišnico in se je usode teh otrok dotaknejo do te mere, da teče na stranišče in bruha).
Sva se s fantom potem pogovarjala glede takih najstnikov, ker se mi je preprosto zdelo neverjetno, da so živijo taka življenja, in sem si domišljala, da je procent majhen, pa je rekel, da je delež take populacije v propadlem napol ruralnem okolju velik (situacija je v urbanem okolju boljša) in če nisi kot oni, se na skrivaj trudiš ostati svoj in iskati neke svoje poti, skušaš najti svoje kroge, ljudi, ki razmišljajo kot ti, ki jih družijo take stvari, kar se nekako na gimnazijah izkristalizira, a so osnovne šole pekel, ker gre za miks vsega in je delež ne-manijakov, ki učiteljev ne mečejo v kontejnerje in jih porivajo po šolskem igrišču/pokradejo dnevnike iz zbornice in jih zmečejo v reko/.../ precej majhen. In mi je potem kapnilo, da je tudi pri nas na poklicnih šolah tako, a vseeno ni tako črno, mi je pa jasno, da je v neki revni pariški migrantski četrti situacija podobna, če ne še hujša.
Meni film ni dal miru in sem potem kar 3, 4 dni razmišljala o njem in sestavljala vtise, ga pogledala še enkrat in šele takrat ustvarila mnenje, pa mislim, da se bo mogoče še spremenilo.
Priporočam ogled, ne vem pa, če je film mojstrovina, ker sem pogledala premalo takih filmov, se pa gledalca vsekakor dotakne in ga prisili k razmišljanju. Se pa bojim, da bo velik del mladine film razumel čisto drugače in se bo ponovila zgodba Ran, ko so Pinki in Švabo postali junaki najstnikov in so potem hoteli biti kot oni.

[Kinky]

Coco, prav lepo si ti spesnila in napisala. Meni ne bo treba tako zelo veliko.

Film sem si včeraj ogledala, ker sem ga zamudila na Liffeu, pa ker sem prebrala, da je soliden, ter ga ljudje večkrat primerjajo s Thirteen.
Vsebino je lepo povzela že Coco, tako da mirne duše lahko to preskočim.

Najprej naj omenim glavno junakinjo Jasno, ki je za svoja leta in neizkušenost na filmskem traku več kot odlično opravila svojo vlogo.
Film dejansko nima neke zgodbe, opazujemo življenje Jasne in ljudi, ki jo obkrožajo, skozi njene oči. V bistvu gre celo za neke vrste
dokumentarec (ker non stop snema), zapis o njenem vsakdanu ... Doma živi z materjo, s katero nima pretirano dobrega odnosa, mlajšo sesto, ter očetom, ki je
na smrtni postelji. Jasna se s tem zelo težko sooča, najprej se zdi, da je hladna in brezbrižna, ampak kmalu vidimo, da globoko v sebi
neizmero trpi, a se s tem ne zna spoprijeti. En prizor na koncu filma je bil vsaj zame še posebej ganljiv, in sicer ko pride po operaciji očeta na
obisk v bolnico, ter prisloni glavo nanj ... tam se mi je utrnila solza. Kratek prizor, ki pa veliko pove. Nekako je tudi simboličen, lahko si
ga razlagamo da ker je upanje za njegovo ozdravitev, obstaja upanje tudi za 'boljše' oziroma drugačno prihodnost naše glavne junakinje Jasne.

Kadar Jasna ni doma (večino časa), se druži s 'prijatelji', oziroma boljše rečeno vrstniki, ki so produkt post-Miloševičeve Srbije,
skupaj pijejo, se drogirajo, ter eksperimentirajo v seksu. Zdi se, da živijo le za tisto noč, lovijo trenutek tistega večera, in po trdnem pristanku,
ki je neizogoben naslednje jutro, zvečer vajo ponovijo. Njihove eskapade so šokantne, ali pa pač ne. Te stvari se dogajajo, otroci, ki v
življenju nimajo nikogar, ki bi jih vodil, nimajo odnosa s starši, ki so zaposleni z drugimi stvarmi (služba, bolezen, primer Jasne, Djoleta ...
njegove mame sploh vidimo ne, tiste njene kolegice .... mama je vstopila v sobo in videla, da se slikata skoraj nagi, pa ni nič rekla ...
nesposobnost Jasnine mame, da vidi, kaj se z njo dogaja, da je njen eksploziven in agresiven odnos v bistvu odraz globlje travme, itd).
Pika na i so prizori mesta, sivine, bolnice, sirotišnice, šole .... kjer se je ustavil čas.

Jasna se mi je prav smilila, ko sem videla kako zelo išče svoj prostor pod soncem, in želi pripadati skupini vrstnikov. Beži od doma in išče
uteho drugje, žalost utaplja v opojnih substancah, ker želi zapolniti veliko praznino v lastni notranjosti. Žarek upanja se pojavi ob obisku
sirotišnice, kjer imamo (enako kot v prizoru z očetom) možnost spoznati Jasnino drugo stran. In vidimo, da je v bistvu še otrok,
ki stremi po tem, da bi bila odrasla, da bi jo z odraslimi dejanji drugi videli kot tako. Ampak ko naveže stik s Stano, in za trenutek posije sonce,
že v naslednjem izvemo, da mala umira za neko dedno boleznijo, sindromom. Ta del zgodbe lahko prenesemo na Jasno: zakaj snovati neke
globlje vezi, odnose, če je pač vse instant, nič ne traja .... in še kar je dobro, umre ali umira (oče, Stana). Udarec Jasno tako zelo prizadane,
da konča na WCju kjer bruha.

Malo so me zmotile pretirane seks scene, felatio se da tudi drugače prikazati, ne tako zelo nazorno, in to celo večkrat. Malo so mi bili
ti prizori odveč, ampak jih interpretiram kot pač to, da je režiserka želela šokirati ... kar je tudi namen filma, šokirati, ter posledično
prisiliti gledalca, da o videnem razmišlja. Da mu zgodbe in prizori iz filma ostanejo v glavi, ter o njih razmišlja.

Še en komentar: brez podnapisov bi bila mrtva, faaaaaaak!!! Isto se mi je zadnjič zgodilo pri Paradi.

8/10

[Kami]

The Big Chill (1983)



Zasedba: Kevin Kline (Harold), Jeff Goldblum (Michael), William Hurt (Nick), Glenn Close (Sarah), Tom Berenger (Sam), Mary Kay Place (Meg), Meg Tilly (Chloe), JoBeth Williams (Karen)

Zgodba: Skupina sedmih zelo dobrih prijateljev iz faksa se po dolgem času spet zbere. A žal je razlog za snidenje pogreb osmega prijatelja, ki je naredil samomor. Med tem so se odtujili, spremenili ... a ko se znajdejo v isto sobi, so vsa leta nedruženja pozabljena in spet se prelevijo v dobre stare prijatelje. Ali pa je to le fasada.

Mnenje: Obožujem filme, ki nas na trenutke popeljejo iz odraslosti nazaj v norčava in brezskrbna leta srednje šole/faksa in kako se potem ti "odrasli" soočajo s svojimi odločitvami, dejanji v življenju. Kako jih je nekoč nekaj tako zelo družilo in povezovalo, zdaj pa se iste osebe gledajo kot tujci, ki to vseeno niso.

Odlična igralska zasedba še na začetku svojih filmskih poti, odlični medsebojni dialogi, odlična glasba. Všeč mi je bil prikaz posameznikov, ki so sprejemali odločitve, kljub zavedanju da niso prave. In kako potem živeti s tem odločitvami. Kako določenih strasti ni mogoče zatreti, kljub želji. In kako so le mogoče nekatere odločitve prave, čeprav ne izgledajo na prvo žogo.

Spet en tistih filmov, kjer se nič ne dogaja, a se tako veliko zgodi.

Ocena 9+/10

[Sarah]

The Descendants



Fist of all, ne vem od kod temu filmu nominacija za oskarja, za kaj? Meni se je zdel žalostno podpovprečen.
Sploh ne vem kako bi ga klasificirala, komedija wannabe? Drama? Recimo da drama, zelo puhla in medla, sicer. Zgodba se odpre s prizori Matta Kinga, katerega žena se je nedolgo tega ponesrečila in leži v komi v bolnišnici. Med tem časom Matt skuša vzpostaviti ravnovesje v svoji (dokaj razpadli) družini in si priboriti zaupanje dveh hčera, od katerih ena nesramna pubertetnica, druga pa razvajena punčka. Med razmišljanjem o dilemi ali ženo odklopiti iz aparatov, ki jo vzdržujejo pri življenju, pa prihaja na dan vse več sočnih skrivnosti iz njunega ne-srečnega zakona.

Edina svetla točka filma je dobra igra Georgea Clooneya, medtem ko mi je šla tamala hčerka tako na organ, da ni za povedat - že dolgo ne tako antipatičnega in grdega otroka.


Ocena: 5

[Frčica]

Barbara(2012)
http://www.imdb.com/title/tt2178941/
Film, ki se dogaja v začetku 80. let v vzhodni Nemčiji. Zdravnica Barbara je zaradi svojih stališč iz vzhodnega Berlina premeščena v nek odročni kraj. S fantom načrtuje pobeg na zahod. V bolnišnici je zadržana, tudi do glavnega zdravnika.
Film, ki je bil letos na Liffu, a mi ga ni uspelo videti.
Po resnici povedano, pričakovala sem več. Sama zgodba je dobra in zanimiva, a precej površinska. Prikaže nadzorovanje nad njo, nad otroci, ki očitno živijo v neku ustanovi ipd., a če ga ne gledaš z vsaj malo osnovnega znanja kaj se je dogajalo v vzhodni Nemčiji ga težko razumeš. Verjetno ravno zato vse skupaj ostaja precej klišejsko. Se ne more primerjati z Das leben der anderen!
Všeč sta mi bili kostumografija in scenografija.

Ocenjujem s 6,5/10
Imdb ocena 7.2

[tasika]

Pogledla Brothers. Super film, Jake Gyllenhaal, Natalie Portman pa Tobey Maguire - zadnja dva sta porocena, imata dve puncki. On je vojak in ko gre na eno misijo, helikopter strmoglavi in domov sporocijo, da je mrtev. Jake je njegov problematicni brat, ki se po tej nesreci zresni in pomaga natalie z otroci... ful lep/tragicen film. Priporocam.
8/10

Včeraj sem po dolgem otepanju pogledala film Brothers. Napaka, škoda da ga nisem pogledala že prej.
Tobey Maguire se je v svoji vlogi odlično odrezal. Predan oče in mož, se odpravi na misijo v Afganistan, kjer jih sestrelijo in domov sporočijo da je umrl. Maguire preživi in postane talec. Predvsem dobro je bila prikazana sprememba v karakterju oz. kako močno človeka zaznamuje vojna, naj bo še tako pihično stabilen. Tudi vizualna sprememba je bila šokantna, ampak povsem na mestu. V določenih kadri super uprizori vojaka, ki se vrne po misiji, traumiran, nekoliko izgubljen v vsakdanjem življenju, shiran, pa tudi povsem na koncu z živci.
Natalie Portman je v vlogi žene in matere povsem solidna, po smrti moža logično prizateda in skrušena, ko se naenkrat pojavi problematični brat v vlogi Gyllenhaala, ki je na pogojnem, konstanto pijan, brez denarja, v težavah in razočanje za družino. Po bratovi smrti pomaga skrbeti za otroke, s Portmanovo se nepričakovano zbližata.
Gre za zgodbo nabito s raznimi emocijami; ljubezen, nežnost, smrt, žalost, sram, strast, krivda, razočaranje, obup, izgubljenost, upanje. V nekaterih pogledih morebiti nekoliko klišejska zgodba, a po drugi strani spet precej mogoča in življenska. Zgodba sama načne tudi vprašanje kako daleč si pripravljen iti ko je v igri tvoje življenje, in življenje tvojih ljubljenih.
Sprva sem bila nekoliko skeptična zaradi igralske zasedbe, ampak so svoje delo dobro opravili

Vsekakor priporočam ogled filma
8.5 - 9/10

[Frčica]

Beginners/Začetniki (2010)
http://www.imdb.com/title/tt1532503/

Film, ki je bil na sporedu Liffeja, v Vikendu označen kot perfekten film za zmenke, na imdb ocena 7.2
Govori o 38 let starem Oliverju(Ewan McGregor ), ki mu oče, po smrti njegove mame, pove, da je homoseksualec. Starša sta bila poročena preko 40 let, oče je star 75. Kaže očeta kako popolnoma spremeni svoje življenje, družbo, omisli si tudi fanta.
Zgodba kaže tudi Oliverja kot fanta, starega okoli 10 let, njegovo mamo in odsotnost očeta.
Tretji nivo zgodbe pa kaže Oliverja po tem, ko mu umre oče, za katerega je skrbel in kako spozna Anno. V tem delu filma se odraža vpliv staršev in njunega odnosa na odnose, ki jih ima Oliver z ženskami.
Pomembno vlogo ima tudi kuža Artur.
Film mi je bil všeč, mu pa manjka tisto nekaj, da bi ga označila za odličen film. Zgodba precej skače, a zame ni bilo moteče. Igra glavnih igralcev je dobra, McGregor dobro ulovi razpoloženje žalosti, ki je stalno prisotno; včasih manj, včasih več.
Christopher Plummer, ki igra očeta, je bil nagrajen z oskarjem. Zame presenečenje, ne pravim, da ni bil dober, ni mi bil pa izjemen.
Ne bi pa filma označila za komično dramo oz. so komični momenti dokaj redki. Fant je spet rekel, da sem ga nategnila in da je to čista drama
Moja ocena: 7
Bi pa imela takšno hišo kot jo ima Oliverjev oče

[Sarah]

The Invention of Lying



Ta film sem ful časa imela na wishlist, pravzaprav od kadar je izšel, sem si od njega ful obetala. No - ostala sem razočarana. Gre za komedijo, ki kot naslov pove, se odvija v času in prostoru, kjer ljudje ne poznajo laži, tako ne njihovega pojava kot tudi ne pomena besede kot takega. Prikazuje življenje pisatelja, zdolgočasenega, ki že dalj časa ni dal od sebe boljše zgodbe, posledično v finančnih dolgovih in z grožnjo odpovedi v službi. Vse to se dogaja do dneva, ko pisatelj spozna laž in se z njeno pomočjo reši finančnih dolgov.
Igralska zasedba meni precej antipatična (Jennifer Garner), pa tudi glavni igralec ima karizmo pod nulo. Meni je bil film totalno prezvezen in sem skoraj zaspala zraven, prav komaj sem čakala, da se konča, medtem ko je bil fantu pa precej všeč.
Jaz ne priporočam, čeprav naslov & opis obetata, film razočara na celi črti.

Ocena: 4

[Kalypso]

The Polar Express (2004)

The Polar Express je božičen animiran film oziroma po domače: risanka. Zgodba gre nekako takole: deček dvomi v obstoj Božička in njegovih delavnic na severnem polu. Razum mu govori, da je vse skupaj izmišljotina, medtem ko mu srce vzbuja dvom. Na božični večer tako pred njegovo hišo ustavi vlak "Polar Express", katerega končna postaja je severni pol. Kljub prvotnem oklevanju se deček vkrca na vlak in velika avantura se lahko prične. Na poti spozna pravi pomen božičnega duha in sklene nova prijateljstva...

Zgodba je preprosta in očarljiva, primerna tako za mlade gledalce, kot tudi tiste, ki so mladi po srcu. Dialogi so preprosti, večji poudarek je na animaciji. Filmarji so uporabili posebno tehniko, ki je animirala žive igralce in dala risanim junakom edinstvene poteze. Strojevodja tako nima samo glasu Toma Hanksa, temveč tudi zgleda kot Tom. Po mojem mnenju je ta tehnika dobro uspela, izjema sta morda lik ali dva, ki sta animirana nekoliko okorna in ki nimata najbolj posrečenega glasu. Kakorkoli že, animacija narave in vlaka je odlična. Božičkova vas izgleda super. Čeprav se opazi, da je film narejen za 3D, tudi v 2D izgleda super.

Če zaključim, The Polar Express je res prikupna risanka, ki si zasluži ogled v teh prazničnih dneh.

8/10

 

[Kalypso]

Jack and Jill (2011)

Glavna junaka zgodbe sta dvojčka Jack (Adam Sandler) in Jill (Adam Sandler). Jill za praznike obišče Jacka z družino. Medtem ko je Jill navezana na svojega brata in pri njem išče ljubezen, ki je zaradi svoje težke narave in možačastega videza ne dobi pri ostalih predstavnikih moškega spola, se Jack njenega obiska boji kot hudič križa. Jill je namreč glasna, neolikana in brez dlake na jeziku. Okolica jo težko prenaša. Jack se je zato želi čimprej znebiti, vendar mu okoliščine to preprečijo...

 

Jack and Jill je tipičen film adam-sandlerovski film, ki jih zaznamujejo butast humor in slaba igra. Sama ideja zgodbe o dvojčkih, ki se ne prenašata, vendar skozi preizkušnjo ugotovita, da se vendarle imata rada, se mi ne zdi slaba, čeprav že videna. Žal je ujeta v neposrečen scenarij začinjen s humorjem, ki ga po mojem mnenju sploh ni moč poimenovati humor. V filmu ni ene dobre fore, ki bi priklicala nasmešek na obraz. Prav tako škripa tudi igra. Igralske sposobnosti Adama Sandlerja so na nivoju Twilight filmov, vendar sem to glede na njegove prejšnje filmske vloge tako ali tako pričakovala. Medtem ko ga je kot Jacka še moč prenašat, ga je v vlogi Jill prav boleče opazovati. Njegovi igralski kolegi se ne odrežejo kaj bolje. Katie Holmes je v vlogi Jackove žene lesena, Ala Pacina, ki tokrat igra samega sebe pa je bilo prav žalostno opazovati. Po legendarnih vlogah v filmih The Godfather, Scarface in Scent of a Woman je kot Jillin snubec je izpadel prav groteskno.

 

Glede na to, da je v glavni moški in ženski vlogi Adam Sandler, od filma nisem veliko pričakovala. Kljub temu pa nisem pričakovala, da bo tako zelo slab. S težko muko mi ga je le uspelo pogledati do konca. Vsem, ki jih je opis filma morebiti pritegnil, ogled močno odsvetujem.

 

2/10 (ker obstajajo še večja skropucala kot je Jack and Jill)

[Sarah]

Chloe

 

 

Film se prične s prizorom para, srednjih let, bogata, oba z uspešnima karierama, ki se znajde v krizi srednjih let . Žena sluti, da jo mož, sicer zelo priljubljen univerzitetni profesor, vara, in v ta namen proti plačilu najame mlado in lušno punco z ulice, da bi se "ponudila" njenemu možu in ji tako potrdila njene sume vanj. Punca to res stori, vendar se zgodba šele potem začne dobro odvijati - več ne bom povedala, ker bi v tem primeru že preveč razkrila.

Meni je bil film super, sicer je predvidljiv - pač kakor komu, meni se je nekje ne polovici filma začelo svitati kam bo zgodba peljala, fant pa je ugotovil že v prvih desetih minutah. Ampak se ga kljub temu splača pogledat! O koncu ne vem, kaj bi rekla, po eni strani ful predvidljiv in zlajnan po drugi strani pa zelo dober - presodite same.

 

Fantastična igralska zasedba, Amanda mi je to vlogo super odigrala, Julianne pa tudi ni kaj dosti zaostajala.

Priporočam, fajn stvarca!

 

Ocena: 8.5

 

 

 

Shame

 

 

Okej tega filma pa žal ne morem ocenit ker sem na nekje 2/3 ugasnila, enostavno nisem mogla. Naj bi bila nekakšna drama, ki prikazuje mladega moškega, ki je obseden s seksom. Edina svetla točka tega mi je bil on, Michael Fassbender, ki je bil v tem filmu res nad-fantastičen. Vse ostalo pa... not for me. Pa imam drugače rada drame, precej, ampak te pa nisem mogla. Žal

[Kalypso]

Get Rich or Die Tryin' (2005)

 

 

Življenjska zgodba raperja 50 centa prenesena na filmsko platno ter njegov filmski debi me najverjetneje ne bi pritegnili k ogledu. Ker pa sta se pod film podpisala dva filmska ustvarjalca, nad delom katerih običajno nisem razočarana, Terence Winter (Boardwalk Empire) kot scenarist in Jim Sheridan kot režiser (In the Name of the Father, In America), sem si ga vseeno ogledala. Pričakovanja niso bila visoka in Get Rich or Die Tryin' se jim sicer približa, vendar jih ne doseže. 

V filmu spremljamo preobrazbo mladega fanta, ki po smrti svoje mame zaide v kriminalne vode in po mnogih preizkušnjah le uresniči svoje sanje postati raper. Zgodba in scenarij sta klišejska in povsem predvidljiva, a je v sado-mazo razpoloženju, v katerem sem bila danes, celo gledljiva. Ponavljanje besed "bitches", "gangsta" ipd., razkazovanje napol golih teles, bling bling zadevščin, orožja in avtomobilov je bilo veliko manj kot sem pričakovala. To pa žal še ne naredi filma dobrega, saj škripa na drugih področjih. Medtem, ko atmosfera in scenografija filma dobro, pa čeprav nekoliko stereotipno, pričarata podobo revnega dela mesta okuženega s kriminalom se žal zatakne pri scenariju in igri. Pri scenariju me je zmotilo predvsem prikazovanje stvari, ki bi se jih človek z običajnimi moralnimi normami moral sramovati, kot nekaj povsem sprejemljivega. Glavni junak sanja, da bi obogatel in kot idealen način, da to doseže vidi kriminal. Kot "gangsta" je užival in in bil ponosen na to, da prodaja drogo in strelja ljudi. Življenjski cilj je zamenjal predvsem zato, ker je bil v to prisiljen. Disturbing in zaskrbljujoč slab zgled za ciljno publiko, ki jo je film najverjetneje privlačil.

Tudi igra je slaba. 50 cent me ni prepričal. Njegova igra je še bolj mučna kot je njegova glasba. V vsem filmu premore le par izrazov, v prevelikem številu prizorov pa žal deluje kot da na pamet recitira naučen tekst. Žalostno, da si ni pred svojim igralskim debijem privoščil igralskega tečaja oz. še bolj žalostno, če si jih je privoščil, da ga tam niso ničesar naučili. Kemije med njim in Joy Bryant, ki upododablja njegovo ljubezen žal ni. Ostali igralci (Terrence Howard, Viola Davies) se odrežejo nekoliko bolje.

Torej če zaključim, filma Get Rich or Die Tryin' se raje izognete, če niste oboževalec gangsta-rap filmov ali oboževalec 50 centa.

3,5/10

[Kalypso]

John Carter (2012)

 

 

Soliden znanstveno-fantastični spektakel, ki pa mu manjka nekaj, kar bi ga povzdignilo nad povprečje svoje zvrsti. Veteran ameriške državljanjske vojne John Carter se po spletu nenavadnih okoliščin znajde na planetu Marsu, kjer postane ujetnik divjih domorodcev. Uspe mu pobegniti. Med pobegom prikaže pogum s katerim si pridobi ne samo svobodo temveč tudi spoštovanje novih prijateljev. Zaplete se v kup nevarnih dogodivščin, ko se znajde sredi vojne vihre med prebivalci planeta...
Sicer zanimiva zgodba je podana na nekoliko cheesy način, ki bi verjetno bolje vžgal kakšni dve desetletji nazaj, v letu 2012 pa mu to žal ne uspe. Liki so preveč enoplastni. John Carter je tako tipičen junak brez napak in slabosti, ki vedno dela dobro. Tako je popoln, da je že dolgočasen. Igra je primerna zvrsti filma. Taylor Kitsch se kot John Carter izkaže. Ima stas in glas junaka. Podobno solidno svoje like upodobijo tudi ostali igralci.

Film sicer zaznamuje odlična animacija, ki več kot odlično združi računalniško ustvarjene like z živimi igralci. Še posebej posrečen mi je bil Carterjev marsovski pes. Scenografija in kostumografija prav tako dodata k prepričljivosti filma.

John Carter je po mojem mnenju povsem gledljiv in simpatičen film, ki pa žal ni noben presežek v svoji zvrsti. Film, ob katerem se sicer zabavaš, a ga hitro zatem pozabiš.

6/10

[Anouk]

Chloe

 

 

Film se prične s prizorom para, srednjih let, bogata, oba z uspešnima karierama, ki se znajde v krizi srednjih let . Žena sluti, da jo mož, sicer zelo priljubljen univerzitetni profesor, vara, in v ta namen proti plačilu najame mlado in lušno punco z ulice, da bi se "ponudila" njenemu možu in ji tako potrdila njene sume vanj. Punca to res stori, vendar se zgodba šele potem začne dobro odvijati - več ne bom povedala, ker bi v tem primeru že preveč razkrila.

Meni je bil film super, sicer je predvidljiv - pač kakor komu, meni se je nekje ne polovici filma začelo svitati kam bo zgodba peljala, fant pa je ugotovil že v prvih desetih minutah. Ampak se ga kljub temu splača pogledat! O koncu ne vem, kaj bi rekla, po eni strani ful predvidljiv in zlajnan po drugi strani pa zelo dober - presodite same.

 

Fantastična igralska zasedba, Amanda mi je to vlogo super odigrala, Julianne pa tudi ni kaj dosti zaostajala.

Priporočam, fajn stvarca!

 

Ocena: 8.5

 

Vceraj sem si uspela pogledat ta film in me je prijetno presenetil. K vsebini res ne morem kaj vec dodati, gre pa za dramo z zgolj pescico glavnih igralcev, in se osredotoca na medosebne odnose (pogresala sem sicer bolj dodelano zgodbo v zvezi s sinom). Sem pa film gledala pod vtisom studijske literature (social constructivism press) in se mi je fajn zdelo, da sem videla dolocene elemente notri . 

 

Igra je dobra, nisem toliko pricakovala od Amande. Pa hisa je tudi fascinantna .

 

8+

[Anouk]

Sonny Boy (2011)

 

 

 

Za ta nizozemski film si pa upam trdit, da nikogar ne pusti mlacnega. Zgodba se zacne v Surinamu, nizozemski koloniji, nato se preseli v Evropo. Dogajanje je postavljeno v prvo polovico 20. stoletja, vkljucno z 2. svetovno vojno. V filmu se prekrivata zgodbi mladega fanta iz kolonije, ki pride na Nizozemsko studirat, in zgodba porocene gospe s stirimi otroki in izredno vernim mozem. 

 

Film ni lahkoten, tako da moras biti v pravem razpolozenju za ogled, je pa zelo lep - sama sem pricakovala cisto drugacno vsebino in stil, ce sem odkrita, ker sem videla samo naslov (opis je bil v nizozemscini in ga nisem prebrala pred ogledom). Jaz sem med ogledom film 2x ustavila, ker me je cisto absorbiral in sem se rabila rahlo distancirat (pa traja ok. 130 min). Igra je vec kot odlicna, k izkusnji doda tudi uporaba tujih jezikov (nizozemscine, nemscine), kjer je to na mestu. Film je posnet po resnicnih dogodkih; original DVDju je prilozena tudi knjizica s fotografijami. 

 

Vsekakor priporocam ogled.

 

9/10

[Kinky]

 

 

 

Pisma sv. Nikolaju (Listy do M.), 2011




Vsebina:
Mitja Okorn se vrača na velika platna z božično romanco, v kateri z obilico zabavnih prigod združi zgodbe številnih zelo različnih ljudi v Varšavi. Razočarani policist se skuša pobotati z odtujeno družino, radijski voditelj s pomočjo navihanega sina išče novo ljubezen, razuzdani bahač v božičkovem kostumu lovi mladega tatiča, urejeni poslovnež pa priskoči na pomoč osiroteli deklici. Drobna naključja in kanček božičnega čudeža združijo njihove usode v nepozabno zgodbo o upanju in ljubezni.

Mnenje:
Gre za visoko proračunski film, ki se (za moje laične pojme) z lahko proda kot film svetovnega formata. Prav tako so fenomenalni igralci (vsi po vrsti), kjer so se res uživeli v svoje vloge in pri njih enostavno ne opazim gledališke igre, ki jo nemalokrat vidim pri naših igralcih. Poleg tega so se meni zdeli zelo lepi ljudje, tako moški kot ženske (lepe in zanimive poteze). Izredno simpatični liki, ki te kupijo že v prvi tretjini filma in potem z njimi dihaš in čakaš razplet.

Kot rečeno, film je romantična komedija in humor je res posrečen, neprisiljen. V filmu najdemo več lepih zgodb ... in na koncu se vse te zgodbe prepletejo.
Velikokrat sem slišala kritiko, da je film kopija Love Actually in jaz bi rekla, da je to lahko samo pozitivna kritika, saj od Love Actally dalje še nisem gledala tako prijetne, sproščene in nevsiljive romantične komedije. Kot, da bi naredili še odličen drugi del tega filma.
Zgodbe so res življenjske, v marsikateri se lahko najdeš; a na koncu se vse, v duhu božičnih praznikov, postavi na svoje mesto, da odideš iz dvorane srečen, zadovoljen in kar malo zaljubljen. In jaz kot večni filmski romantik, ki je že zelo dolgo iskat dober film s tako tematiko, sem došla več kot zadovoljna.


Priporočam ogled in mu dodeljujem oceno -10/10 (pač glede na zvrst, da ne bo pomote)

 

 

Pred kratkim pogledala tudi sama, sem ga imela na disku že en lep čas, ampak sem ga lepo hranila za ta čas.

 

Film je romantična božična komedija, in že sama zrvst namiguje na to, kaj približno lahko pričakujemo, ter kakšen konec. Film bi rada zelo pohvalila, in tudi sama sem bila

ponosna, da ga je posnel naš, slovenski režiser (Mitja Okorn). Popolnoma tudi razumem, da ga radi primerjajo s še enim filmom, ki si ga je decembra skoraj

nujno ogledati (ne, ni Home Alone, haha), Love Actually. Tako kot v tem filmu, gre tudi v Pisma svetemu Nikolaju, za splet večih zgodb, ki so med sabo povezane.

Kako, izvemo šele na koncu filma. Zanimivo in dobro se mi je zdelo, kako se film ukvarja z nekaterimi tipičnimi tematikami in problematikami. Imamo na primer psihiatra Štefana,

ki zna pomagati vsem, razen sebi. Odtujena žena ga vara (in to skoraj ne skriva), hčerka se ga izogiba, sramuje in ima za kretena. Sam pa pogreša in hrepeni po lepih

starih časih, ko je bilo vse bolj preprosto, in niso potrebovali veliko, da bi bili srečna družina. Ampak to je sama ena izmed zgodb, druge opisujejo odtujenost,

željo po človeški bližini med prazniki, itd. Čeprav se zdi preprost, je film vsekakor večplasten. Režiser postopoma gradi film in niza dogodek za dogodkom,

na koncu smo pa priča vrhuncu, ko se vse stvari postavijo na svoje, pravo, mesto.

 

Vsekakor odličen božični film, meni ni nič slabši od že prej omenjenega in opevanega Love Actually. Mogoče sem res malo pristranska zaradi Okorna.

 

- 10 

 

 

[Kinky]

The Hobbit: An Unexpected Journey (2012)

 

 

Gandalf

 

Peter Jackson zelo dobro ve, kako najlepše presenetiti svoje oboževalce ter ljubitelje Tolkienovih del, že četrti december zapored nam je namreč serviral vrhunsko poslastico,

tokrat pod imenom Hobit. Na film smo čakali precej časa, vse od zadnjega dela LOTR trilogije, Kraljeva vrnitev, ki nosi letnico 2003. Vmes so potekala pogajanja, ni se natančno

vedelo, kdo bo Hobita režiral, kandidat je bil tudi Guillermo del Torro (ki je sicer ostal kot scenarist). Da je v režiserski vlogi ostal ravno Peter Jackson, pa je že samo po sebi

največja nagrada za fene, namreč ... težko si je predstavljati, da bi njegovo delo kdorkoli boljše izpeljal.

 

Zgodba je postavljena pred dogajanje v LOTR trilogiji, kjer je glavno vlogo imel Frodo, tukaj pa jo ima Frodov stric, ki sliši na ime Bilbo Baggins (Martin Freeman), oziroma Bilbo Bisagin, 

če poslovenimo, tudi znan kot Bilbo Bogataj (odvisno kateri prevod berete). Kot vsi hobiti, tudi sam preživlja svoje dni v hobitski duplini, izredno rad dobro je, skratka: uživa.

Nekega dne se pa pred njegovimi duri pojavi Gandalf (fenomenalni Ian McKellen - ne zdi se mi, da se je pretirano postaral), ki Bilba povabi na avanturo. Zapečkarski hobit je

seveda sprva skeptičen, sploh ko se v njegovi duplini nenadoma pojavi kar 13 škratov, ki zmotijo njegov mir, za nameček mu pa še izpraznijo zaloge v shrambi. Razumljivo je torej,

da je Bilbo nejevoljen in vznemirjen, le kdo ne bi bil. Ampak Bilbo se vseeno odloči, da se bo druščini pridružil, in jim pomagal nazaj pridobiti dolgo izgubljeni dom ter kup zlata,

na katerem spi zmaj Smaug. Toliko o zgodbi, na kratko.

 

 

Balin in Dwalin

 

Film je resnična poslastica, upam si trditi da ne samo za oboževalce Tolkienovih del, ampak za vsakogar (če vas privlačijo fantazijske tematike, pa sploh). 

Zelo ga priporočam v ogledu 3D, nekaj sem o tem že pisala v drugi temi, uro in pol ven iz Ljubljane, v Zagrebu, vam je ponujena možnost ogleda v IMAXu.

Popolno vzdušje zagotovljeno. Vsi igralci so svoje vloge opravili nad pričakovanji, torej več kot odlično. Gandalfa, Galadriel (Cate Blanchett), Sarumana, Elronda, Froda in

Golluma smo spoznali že v LOTR, tukaj pa se jim pridružijo še novi karakterji, največ med njimi je škratov. Njihov vodja Thorin Hrastoščit (Richard Armitage) je bil meni osebno

tudi fenomenalen, najbolj pa sem se 'bala' kako bo svojo vlogo odigral Freeman. Ampak je bil strah zaman, Bilbo je ravno takšen kot mora biti, 'zapečkarski'

hobit, ki odide v svet, in ko se vrne (če se) ... v njegovem življenju nič več ne bo enako.

 

Piko na i daje tako kot pri LOTR glasba, Howard Shore je namreč spet presegel samega sebe.

 

Torej, če potegnem črto: Tolkienova knjižna predloga z vizijo Petra Jacksona, v kombinaciji z glasbo Howard Shora vas popelje na skoraj 3 ure dolgo

popotovanje v Srednji svet, kjer vam bodo družbo delali hobiti, škrati, vilini, orki ... in še kdo (Radagast). Nekaj stvari je drugačnih kot v knjigi,

sem pravkar prebrala še enkrat del, ki ga prikazuje prvi del, ampak ne bi rekla, da gre za večje stvari, bolj malenkosti. Vsekakor me niti malo ne

moti, da so določene stvari za film prirejene, drugače preprosto ne gre.

 

10/10

 

 

Bilbo

 

 

 

Far over the misty mountains cold

To dungeons deep and caverns old

We must away ere break of day

To find our long forgotten gold.

The pines were roaring on the height,

The winds were moaning in the night,

The fire was red, it flaming spread;

The trees like torches blazed with light.

 

[Sinnaia]

Pesem je čudovita.   Moja obljubljena recenzija pride ob času.