QUOTE(crna @ 25. 9. 2006 - 21:05)

Ja, sej, nihče ne zna natančno definirat... Verjetno je kaj z mediji pa to.
Komunikologija je družboslovna veda, ki proučuje komuniciranje, sporazumevanje med ljudmi. Njen poudarek leži predvsem na množičnem mediiranem komuniciranju in njegovem vplivu na politične procese.
Sodobni razvoj vede je bil vzpodbujen z vlogo, ki ga je tisk imel v zgodnjih dneh demokracije. Spise o tisku in publiciteti najdemo pri Kantu, Benthamu, de Tocquevillu in Marxu. Nov val zanimanja se je sprožil ob koncu 19. stoletja, ko se je začelo tudi prvo empirično raziskovanje.
Komunikologija 20. stoletja je zaznamovana z dvema velikima paradigmama. Marksistična kritika množične družbe, katere najprominentnejši predstavniki so bili Adorno, Horkheimer in Marcuse (1. generacija frankfurtske šole), je bila kritična do komercializacije medijev, ki jih je videla kot agense ideologije, ki pomagajo vzdrževati kapitalistični sistem. Njihovi pogledi so bili deležni ostrih kritik, saj so publiko predstavljali kot nemočne prejemnike medijskih vsebin. Kritike je doživela tudi predpostavka, da je publika sestavljana iz množice atomiziranih posameznikov. Funkcionalistična paradigma je po drugi strani izhajala iz minimalnih medijskih učinkov in je pomenila pomemben premik v empiričnem raziskovanju medijskih učinkov. Najpomembnejši predstavniki so bili Lazarsfeld, Lasswel, Lewin, Hovland in Katz. Njen najpomembnejši prispevek leži v razvoju empiričnega raziskovanja, ki je ovrglo tezo o močnih in neposrednih medijskih učinkih. Sem sodijo ugotovitve Katza in Lazarsfelda o dvostopenjskem toku komuniciranja. Ugotovila sta, da obstajajo določeni posamezniki, imenovani mnenjski voditelji, ki pogosto spremljajo medije in jih drugi posamezniki v njihovem socialnem omrežju pogosto vprašajo za nasvet pri oblikovanju mnenja. Tudi Hovland in Lewin sta poudarjala, da posamezniki niso neposredno izpostavljeni medijskim vsebinam, temveč so vpeti v socialna omrežja, ki pomembno vplivajo na recepcijo medijskih vsebin. Ključna omejitev funkcionalistične paradigme je preokupacija z medijskimi učinki v prepričevalni situaciji, kar je posledica izkušnje s propagando v drugi svetovni vojni.