394 replies to this topic

[_Planet_]

Jaz se na splošno zavestno izogibam tega “samo še to”, skušam živeti čimbolj v trenutku. Seveda so stvari, ki jih je potrebno postoriti, ampak npr. v družinskem življenju namenoma “splaniram” tudi dolgočasenje (in posledično čas za karkoli nam že pade na pamet), namenoma pustim npr. gospodinjska opravila na strani in grem s prijateljico na sladoled/kolo/razno itd..

Kar se pa socialnih stikov tiče - ja, nekateri pridejo, drugi grejo, imam eno ali dve res dobri prijateljici pa še kakšno, s katero me veže npr. skupna prostočasna aktivnost. Večinoma grem s tokom, če mi človek ne ustreza se pač ne srečujemo, se ne počutim kakorkoli obvezana vzdrževati stike.

[Coco*]

Here are 450 Ivy League courses you can take online right now for free

 

 

https://www.freecode...VAoXg0Xm21B7Vu8

[Podgana]

Hudo.

[Olivija]

Najs!

[Jinadaze]

https://mamimaja.wor...-s-tiko-hribar/

Zelo blizu mi je njeno razmisljanje. Sploh kar se tice egoizma.

Namenoma dajem sem in ne v temo Otroci, da lahko preberete tudi tiste brez.

[Frčica]

Sem včerajprebrala.

 

Midva sva skoraj povsem odločena, da ne bova imela otrok.

Precej let sva se pogovarjala o tem, ali bi, ali ne bi. Pa naju je že občasno prijelo, da bi(nisva pa posebje plodna očitno, ker sva seksala brez kondomov in ni bilo nikoli nič) in tudi minilo. Posebne želje noben od naju nima, niti ne vem kam časovno bi ga uvrstila. Imeti na rezervo, če mi bo kdaj žal, je neumnost. Hudo mi je za taščo, ker si ga zelo želi, ampak ne morem imeti otroka zaradi nje.

Prejšnji mesec, ko sem malo dlje čakala menstruacijo in si res močno želela, da nisem noseča mi je bil res pokazatelj, da očitno nimam tega v sebi. Bolj razmišljam o tem kako bi to rešila permanentno, ker ne bi uporabljaal zaščite. Brez zaščite pa ne bi več.

Po eni strani mi je žal, da ne bom izkusila poroda, tega navala čustev, ki jih vsi opisujejo, ampak bom preživela brez. Meni sta mož in kuža dovolj. Pa ni mišljeno žaljivo ali karkoli.

 

Mogoče še kaj dopišem/spremenim. Tole sem na hitro zapisala, kar se mi valja po glavi že nekaj časa.

[Ancka Pomarancka]

Frčica, iz prebranega vidim, da si/sta v prvi vrsti iskrena do sebe in to je najbolj pomembno. 

 

Po eni strani mi je žal, da ne bom izkusila poroda, tega navala čustev, ki jih vsi opisujejo, ampak bom preživela brez.

Ne vsi jaz nikoli nisem imela tega navala čustev/hormonov....ne pri eni ne pri drugi ni bilo tistega: "v trenutku, ko sem jo zagledala, sem se zaljubila vanjo". Nop. Not me.

[_M_]

Jaz tudi ne.
Pa dobro si povedala tisto glede želje ob zamujanju M, jaz sem se pa ravno ob tem zavedla, da si ga želim, ko sem vedno znova dobivala M...

[Barbarina]

Enako, M.

Moram napisati, naj se sliši še tako grdo, nama otrok ni osmislil življenja. Je prinesel ogromno radosti in smeha, pa tudi veliko skrbi, odrekanj... Skratka, life was easy back then.

[Jinadaze]

^ Enako. Pa če ne bi imela tako močne želje po otroku, ga tudi nikoli ne bi imela. In res razumem tiste, ki se odločijo, da jih ne bodo imeli. Za moje pojme bi morala biti to default odločitev, na drugi strani pa odločitev za otroka res pogojena z močno željo in skrbno pretehtana, ker pa ker se od para to pričakuje, "spodobi" ali pač kar "zgodi".  

[Podgana]

Barbarina, podpis. A je vredno? Je. Pa ni.

[Anouk]

Pri meni tudi ni bilo tega navala pozitivnih čustev, samo olajšanje in nejeverna misel, da sem preživela. Gotovo bi se precej lažje odločila še za enega, če bi bila moški in mi ne bi bilo treba iti skozi vso hormonsko kalvarijo (pa sem imela sicer lahko nosečnost, z izjemo nestabilnosti medeničnega dna in z njo povezanih bolečin ob daljši hoji). Porod in obdobje po njem, ko okrevas, pa nimaš ne časa, ne energije okrevati, ker si do nadaljnjega na dnu prioritete lestvice ... Ne vem, res bi rabila znatno več podpore in pomoči. Surrogate, doula, night nurse? Ampak potem rabim prej na lotu zadet.

[Jinadaze]

Saj niso vecno stari eno leto, leto in pol. Jaz ko pomislim na prve mesece, mi je kristalno jasno, kako sem takrat prezivela s 3h spanja na noc (pa se to ne v kosu). Zdaj me pa ze kaksna noc, kaj sele obdobje slabega spanja (pa ne na otrokov racun) sesuje, ker so dnevi toliko bolj naporni.

[Barbarina]

Kot da so kasneje kaj manj naporni haha, mi še niti spimo ne normalno.

[Jinadaze]

Saj to. Ne vem, kaksna pomoc bi pa potem prav prisla, ko je (poleg nespanja) se kup drugih izzivov.

[Anouk]

Varstvo, da vmes prideš malo k sebi

[Jinadaze]

Drugacno pomoc imam v mislih, ne samo varstva. Individualno pomoc in podporo pri vzgoji recimo.

[Frida]

Jaz sem že od nekdaj čutila, da mi enostavno ni do otrok. Ko sem bila mlajša, je bilo normalno in je še zdaj pričakovanje, da boš enkrat starš. Meni je šlo še kot otroku na bruhanje ob misli, da se bom enkrat poročila in da bo obvezna šranga in tista pleh muzika. Moj prvi fant je bil ful družinski, njegova mami je delala v porodnišnici celo življenje kot anesteziologinja, za mene je imel izbranega porodničarja, kaj bom jedla med nosečnostjo. Ojoj ojoj, če bi ostala z njim, bi bila zdaj verjetno mami. Jaz si tega nisem upala naglas govorit, ker itak ni bilo razumevanja, sem pa leta 2000 slučajno gledala oddajo City folk, kjer je Arne Hodalič povedal zakaj se je odločil ne imeti otrok. Da je svet prekrut, da ne želi biti odgovoren za otroka in ga v ta svet prinest, da ni egoistična ta odločitev in da so ljudje, ki se odločijo za otroka prav tako egoisti. Razlogi kot so: da gre genski zapis naprej, da se nekomu podari življenje, da na stara leta ne bojo sami... Meni je prav odleglo takrat, ker sem videla, da je še nekdo, ki tako misli. 

Potem se se pa kmalu nehala obremenjevat s tem, me res ne zanima, kaj si drugi mislijo, to sem povedala vsem že tolikokrat, da so nehali drezat. Vmes sem imela neko sliko sliko o družini, ko sem bila s tipom iz Kanade, ampak to ni bila tista prava želja, bolj kot neka idealna podoba moje prihodnosti v tujini. Moj zadnji fant, ki je zdaj bivši, je imel od prej dva otroka in si novega otroka z mano hvalabogu ni želel. In tudi naslednji fant bo moral to sprejeti. 

Žal mi je, da ne bom izkusila nosečnosti in določenih stvari, ampak to je pa tudi vse. Tika je kar lepo povedala, kar si jaz mislim. Jaz imam otroke rada, ampak do določene meje in časovno omejeno. Meni veliko več pomeni moj mir, svoboda in živali, živali me bolj izpopolnjujejo, ne morem pomagat. Vesela sem za prijateljice, ki jih imajo, otroci me imajo ful radi, ampak svojega ne hvala. Pa nimam se za nobenega egoista, niti malo. Mene bolj boli, ko vidim, kdo vse je lahko starš, kakšni ljudje pripeljejo otroke na ta svet. Pa največkrat so odločitev komentirali tisti, ki imajo razfuk v življenju in niso nobene perle. Tako da jim dam ogledalo, pa je mir.

[Podgana]

Danes ima se na destine komentarjev sledilk v storyjih. En komentar enega tasta je prav hudomusen: dajte inteligentni ljudje razmisljat, da se ne boste razmnozevali, ker boste s tem kao resevali svet, manj inteligentni pa dobo imeli se vedno vec otrok brez pomisleka...to bo sele dobro za naso prihodnost in gene

[Frida]

Zato ima moja šefica štiri otroke. Da bo štirim osebam omogočila vse, da postanejo najboljši in bojo mogoče oni pomagali pri problemih našega planeta, težave v tretjem svetu bojo reševale inteligentne osebe z zahoda.