Danes sem šla v službo z avtom (15 km v eno smer, JA, bi šlo s kolesom, I failed myself
). Nazaj grede sem peljala sodelavko, sva se zaklepetali, na koncu se je obema mudilo v stanovanje, in sva se na hitro poslovili. Preden sem v službi zaključila, sem potipala žep plašča, ali sem vzela telefon, in je bil not. Včasih se ga do večera ne pritaknem, če kdo kliče, itak slišim zvonenje, kjerkoli je že, pa povezanega ga imam z računalnikom, tako da se lahko itak na računalnik javim/odpišem sms.
Vedela sem, da se moram zmenit za en termin konec tedna, pa včasih povezava na računalnik ne deluje najbolje, zato grem v plašč gledat za telefon in ga ne najdem. Ok, morda je v žepu brezrokavnika, ki sem ga oblekla čez plašč in pustila v avtu. Ma se mi ni nekaj mudilo, pojedla sem kosilo in spila kavo, pa da ne hodim zaman dol, še mal pospravim po stanovanju, da odnesem smeti spotoma.
Odvržem smeti, pogledam v avto za brezrokavnik, v žepu ni telefona. Pogledam pri sedežu, ni telefona. Malo začudena se obrnem in grem nazaj v stanovanje, morda sem ga vzela iz žepa in nekam odložila, nakar vidim pri zadnji gumi avta, ki je bil zraven sparkiran - telefon. Očitno mi je padel iz žepa, sploh nisem zaregistrirala, ker je makedam. Kake 3 urce je bil zunaj. Imam srečo večjo kot pamet.
Odkriti srečo. Jo loviti in ujeti. Se prepustiti. Gledati z odprtimi očmi, vonjati, poslušati, se čuditi. Biti radoveden, ceniti lepoto in preproste, majhne in srčne stvari, srčne ljudi, trenutke. Čričke. Predvsem ne pozabi na čričke. Brez njih ni poletja.