Jaz moram pa na tem mestu omeniti, da se mi zdi skrajno čudno, ko se prijateljice iz gimnazije/faksa poročijo in zamenjajo priimek (npr. iz danes na jutri na FB se čudim, ko ugledam neko novo osebo in potem moram prav kliknit na njen profil, da ugotovim, katera je).

Ne vem, v pogovorih še vedno uporabljam prejšnji priimek (če jih ima npr. več enako ime in moraš s priimkom poudarit, katero misliš), zdi se mi, kot da postaneš neka druga oseba, čeprav racionalno vem, da ni tako, ampak ... kot da neka identiteta izgine ...
Skratka, jaz se verjetno ne bom nikoli poročila (če ostanem s sedanjim partnerjem), ker ima on svoje razloge za to, zakaj se ne bo poročil in jih razumem in spoštujem (čeprav kdaj preseneti s kakšno izjavo na to temo, ki je pa jaz seveda ne jemljem resno). Če pa bi se, bi obdržala svoj priimek. V skrajnem primeru bi imela oba, ampak to je potem že cela kolobocija pri podpisovanju itd.
Če bi se pa zaradi kakršnegakoli razloga morala (stanovanjske zadeve, dedovanje itd.), bi pa to naredila na matičnem uradu, v druži dveh prič in potem kosilo. Nobenih kolobocij, nobenih sorodnikov, nobenega planiranja, obešanja na veliki zvon in zapravljanja denarja, bi ga šparala raje za kakšno potovanje. Mi je pa lepo, ko se dva poročita in si ceremonije in vse, kar sodi zraven, res oba želita in jima to veliko pomeni. Nič nimam proti temu, ampak ... tudi če bi bil moj povsem navdušen nad to idejo, bi jaz verjetno cincala in rekla, da kaj je tega treba.
Anyway, bila sem tudi na eni poroki, zakon se je končal leto in pol kasneje in ... ja, če ne bi bilo tiste poroke, bi bilo dejstvo, da sta šla narazen, zanjo sigurno manj boleče. Tako je bilo pa na nek način "javno" ponižanje, občutek zapuščenosti itd. še toliko večje, ker so letela vprašanja z vseh strani - ja, kako, a se nista ravno poročila, a kar tako mlada se boš ločila, ja, pa kredit sta vzela, da sta poroko plačala, ja, pa tko fajn je bilo na svatbi, tako mlada, pa že ločenka itd. itd. Skratka, cela jeba.