Upam, da sem pravilno umestila recenziji včeraj pogledanih filmov.
Pogledala sem danski film Paznica, ki je psihološko napet, rahlo predvidljiv, a vseeno ne veš, kaj točno se bo kdaj zgodilo. Eva dela v enem izmed danskih zaporov kot paznica, sprva na oddelku z minimalnim varovanjem, po tem, ko pa ugotovi, da so določenega zapornika premestili k njim, pa zaprosi za premestitev na oddelek 0, kjer so najnevarnejši zaporniki, kamor ga nastanijo. V tem momentu sem se zavedla, da bo sledilo maščevanje, vendar nisem vedela, zakaj točno, predvidevala sem posilstvo, a sem se motila. SKOzi zgodbo izvemo, da je ta tip v zaporu umoril njenega sina, slutnja o maščevanju pa je bila pravilna. Kot smo vajeni. tudi zaporniki izkoriščajo paznike in druge zaposlene za zadovoljevanje lastnih potreb in tule ni izjeme, dokler Eva ne zabrede pregloboko. Izsiljevanje se namreč začne po raciji, pred katero mu ona nastavi v celico prepovedan predmet in drogo, med samo racijo pa ga hudo telesno poškoduje, zaradi česar ima on pravico tožbe, s čimer jo izsiljuje. Odrešitev najde v tem, da mu izprosi enodnevni izhod za obisk matere in sprehod v gozdu, med katerim on kao pobegne, ona se požene za njim in ga po padcu skoraj zaduši. Konec je odprt, zaključi se s spoznanjem, da ne moreš rešiti vseh ter da je največja kazen za take zločince to, da bodo dolga leta prestajali kazen brez možnosti rehabilitacije.
Ker imam osebne izkušnje z zaporniki, sem bila cel film razpeta med Evinim (upravičenim?) iskanjem pravice in tem, kaj s strani paznikov vsakodnevno prestajajo zaporniki, prepuščeni njim na milost in nemilost. Krasen psihološki portret obeh strani in s tem tudi družbe, v kateri živimo. Film je težak, temačen, a odtehtajo svetli prizori s soncem obsijanega gozda, dodajo mehkobo in pot k odpuščanju.
Sosednja soba me je zadela v živo, poistovetila sem se lahko z obema junakinjama ter njunim odnosom, ker imam srečo, da imam take ljudi v najožjem krogu. Martha zboli za rakom materničnega vratu, kar njena prijateljica izve od skupne znanke na predstavitvi knjige in Martho nemudoma obišče v bolnišnici, kar ima za posledico ponovno zbližanje in rezultira v odločitvi, da bo Ingrid pomagala Marthi pri končanju življenja. Prijateljici se tako odpravita v najeto hišo na deželi, kar zgleda kot oddih ali počitnice. Nekega dne se Ingrid po kosilu vrne v hišo, v njeni odsotnosti pa Martha konča življenje. Ingrid pokliče Marthino odtujeno odraslo hčero in z njo preživi noč v hiši, ki je začetek njunega zbližanja, Ingrid pa tudi začne pisati zgodbo o Marthi, je namreč znana pisateljica. Film postreže z uvidom v bolečino in psihičnim naporom terminalno bolnega človeka, naveličanost pa tudi z upanjem in radostjo v času, ko ga prijateljici preživita skupaj. Ravno tako pa film oriše drugo stran, težo odločitve in precep ob tem, ali pomagati tako bolnemu človeku pri njegovi poslednji želji. Igra obeh (Julianne Moore in Tilda Swinton) je fenomenalna. Film odpira moralne dileme, ponudi pa tudi pomiritev z lastnimi odločitvami in je kljub morasti vsebini lep in barvit.