4611 replies to this topic

[Christianne]

Vlečenje hrane iz zob, haha. Vem, kaj misliš, a ne poznam izraza. Meni je tudi grozno, brrrr.

[Fiona]

V tus planetu v Kranju je bilo do zdaj se vedno cisto kulturno.
Tudi zadnjic ko je bil Bohemian Rhapsody...nihce ni pel, plesal ali udarjal z nogami. Bila je cista tisina ves cas ogleda...

[Kami]

jaz tudi mislim, da je malo drama queen oz. je precej pretiraval … ampak bistvo je pa (na žalost) kar zadel.

[Jinadaze]

https://www.24ur.com...et-mucenja.html

[Matilda]

Naj bo končno še ena res lepa novica:
https://www.delo.si/...luh-110858.html

[Matilda]

Idealen najemnik: samska oseba, ki ne kadi, nima otrok in živali

 

https://www.rtvslo.s...Gf7ItXuzHEqO8dM

[Kami]

Pravica ali grožnja?

 

S prepovedmi in zapovedmi glede oblačenja oba, politika Zahoda in islamizem, zlorabljata ženske. Obe obliki, prisila odkrivanja in prisila zakrivanja, sta zatiranje.

[Anouk]

Fajn clanek!

 

 

 

A zahodni redukcionistični pogled na to, da je zapoved pokrivanja predvsem zloraba žensk, pove le del resnice. Zgodba je zelo zapletena, večplastna. Islam se je, recimo v Egiptu, v tridesetih letih prejšnjega stoletja začel modernizirati, Kasim Amin, oče arabskega feminizma, je zakrivanje označil za »veliko zlo«. A hidžab so kot simbol osvoboditve v Egiptu paradoksalno znova vpeljale ženske. »Islam ni nujno konservativen, vsaj ne na način, kot to razumemo na Zahodu,« ta pojav pojasnjuje Špela Kalčić. »V Egiptu so se ženske začele znova pokrivati v sedemdesetih letih v odziv na vsiljevanje zahodnih vrednot, v odziv na imperializem. Hidžab ni tradicionalno pokrivalo, mlade ženske so na podlagi primarnih islamskih virov, Korana, hadisov, kreirale obliko naglavne rute. Vse to je nastalo v intelektualnih krogih, med izobraženimi ženskami in je bilo hkrati sredstvo islamskega feminizma.« Islamski feminizem temelji na ideji, da je islam dal ženskam vse pravice, težava je le v tem, da ga od nekdaj razlagajo samo moški. »Res pa je, da je bil hidžab zlorabljen, kasneje so začeli hidžab zlorabljati vsi od muslimanov do Zahodnjakov.«

 

[Kami]

Kriv je zdravnik!

[Kami]

Zima, prazniki in psiha

 

 

 

Nobena umetnost ni ugotoviti, kakšen je naraven tempo v mesecu decembru. V decembru vse vedno bolj in bolj miruje. Trend, ki se je začel jeseni, se samo še poglablja. Tako kot se poglablja tema, in je vedno več noči, se poglablja tudi mir v naravi. Gibanje se ustavlja in se dogaja pod nivojem vidnega - pod zamrznjeno zemljo, pod lubjem, pod ledom. 

 

Logika je, da je zimski čas, čas poglobljenega obrata navznoter. Kar smo začeli jeseni, ko je dinamika dosegla vrhunec in smo "pobrali" pridelke sezone ter z obiranjem začeli delati prostor za novo... se sedaj stopnjuje - navznoter.

 Če smo usklajeni z naravo, potem bomo opazili efekt tega dogajanja tudi pri sebi:

 - manj nam je do gibanja,

- potrebujemo več počitka in spanja,

- ustreza nam topla hrana,

- pijemo več tople tekočine,

- mraz, ki prihaja iz narave v naše fizično in energijsko telo, nam postavlja meje in mi koncentriramo sile navznoter.

 In vse to je popolnoma OK.  

 Zima je organski čas, da gremo vase - "pod površino", torej v nezavedno.

 In ravno v tem "nezavednem" je ključ do razumevanja marsičesa, kar ljudem dogaja v mesecu decembru.

 Začetek zime čas, ko ima veliko ljudi stiske. Ali, povedano drugače, pridejo na površje. Silam v prostoru nezavednega, kjer je spravljeno vse, s čimer se nočemo ukvarjati ali se do sedaj še nismo zmogli... je namreč dobesedno podarjena moč, in energijski pritiski "pod gladino" se podeseterijo, s tem pa tudi moč, s katero prehajajo v naše počutje, razmišljanje in vedenje. 

 Glede na vse povedano bi bilo naravno, da v decembru rabimo več časa zase in več časa za intimne stike, da bi lahko vse to uravnovešali... sproti.

Tipično pa je obratno. Imamo manj časa zase, intimne stike nadomesti obsedena akcija -  recimo z nakupovanjem ali izdelavo darili, s kuhanjem in 1500 vrst piškoti.

 Z darili ni nič narobe, itak... in s kuhanjem tudi ne (sploh če si Jamie:). Se pa spomnim sebe, mislim, da je bilo tri ali štiri božiče nazaj, ko sem kuhala za družinsko praznovanje... in se zalotila, da fantaziram, ma kako bi bilo, če bi jst recimo zdej skadila en špinel? Ne da imam zalogo... ker je nimam... niti nikoli je nisem imela.... in moja zadnja pijanka je bila petnajst let nazaj, s tem, da sem mogoče kadila travo parkrat v življenju, ker mi res ni ustrezala. Vse, kar se je z mano dogajalo je bilo, da sem bila živčna, histerična in nestrpna. Ter utrujena.

 Od praznikov... 

 Ni fajn, če za načrtovanje in izvedbo obdarovanja porabimo več časa kot za čas, ki ga bomo efektivno preživeli z obdarovancem. Podobno, kot je non-sense, ko za kuhanje in peko porabimo veliko več časa kot za sam pogovor in druženje... ob skuhanem in pečenem.

Je pa res, da ljudje to počnemo.

 Zakaj?

Ker se s svojimi obsesijami velikokrat na ta način preprosto umikamo iz stika in se ščitimo. 

 Dejstvo namreč je, da so ravno decembrski "prazniki" za marsikoga lahko res zelo "prazni", s tem, da ima ta praznina različne razsežnosti. 

 Počitnice in prazniki so že tako ali tako potencialno "rizični" dogodki, saj smo med njimi tipično veliko več časa z najbližjimi - ali pa vsaj pričakujemo, da bi bili. In eno in drugo nam lahko sproža rane, ki so povezane z našimi izkušnjami intimnosti v naših primarnih družinah in preteklih odnosih... in velikokrat marsikaj od tega ni bilo lepo.

 Prazniki in počitnice so sprožilni dejavniki, kjer se nam na nezavednem nivoju, energijsko in čustveno, odprejo stare rane in začnemo pospešeno doživljati konflikte, rane ali praznine, ki smo jih doživljali skozi življenje.

 Zgodba je ena in ista: dokler se konfliktov in praznin ne zavedamo, se pravi dokler ne razumemo, kaj se nam dogaja, smo nemočni v primežu nezavednih energij in se zapletamo v ravnanja, ki jih niti dobro ne razumemo, še manj jih razumejo naši bližnji, poleg tega pa si z njimi škodujemo ali pa si "kvarimo" predstave o tem, "kako bi moralo biti".

 Predstave o tem, "kako bi moralo biti", pa so itak vrhunec za frustracije ob praznikih.

 Primerljive so z idealiziranimi predstavami o materinstvu, kjer mlade mamice "mislijo", kako "bi moralo biti" - vse lepo, vse super, vse oh in sploh... v resnici pa vsi vemo, da realnost materinstva (ali očetovstva) ni noben raj na zemlji in da moramo, če želimo biti fuckin' resnične mame, preguzati veliko grdih občutkov, neprijetnih misli, čudnih ravnanj... pri sebi, partnerju in otroku. In ni samo lepo, je res?

 OK. Podobno je s prazniki.

 Prazniki niso lučke in piškoti, pa če jih imate še tako radi... 

 Prazniki tudi niso ena sama ljubezen, mir in harmonija... pogosto.

 Prazniki, roko na srce, so tipično en velik emocionalni tobogan, ki je večkrat bolj podoben norišnici kot nirvani.

 Meni osebno je povsem razumljivo, zakaj nekateri ljudje

a) popolnoma ignorirajo praznike,

b)  se na njihov račun izčrpajo energijsko, čustveno in finančno,

c)  odidejo na Sejšele, Filipine in Arubo,

d)  oziroma o odhodu nekam vsaj sanjajo. 

 Praznike je treba jemati po pameti, ker so za našo psiho izjemen dogodek in ljudje se v njih obnašamo izjemno.

 Bolj kot smo realni glede tega, bolj kot pričakujemo norišnico... lažje nam bo in, paradoksalno, lažje bomo ustvarili lepe in prijazne dni.

 Največja napaka, ki jo lahko naredimo je, da iz slike praznikov že vnaprej izločimo konflikte, občutke praznine in frustracije ter zahtevamo, od sebe in od drugih, da smo ali sodelujemo, v idealizirani sliki srečne družine, ki poje pesmice pod jelkico z lesenimi jelenčki.

Ja, božično-novoletni prazniki so lahko priložnost, da se še bolj povežemo. V sebi nosijo moment magičnega, ki nam lahko pomaga odpreti vrata na nek drugi nivo medosebnega razumevanja - ni pa to nujno.

 Niti ne vem, če je to res potrebno. Sploh pa ne za vsako ceno.  

 Včasih se bolj splača upreti skušnjavi, da bi skušali (po)ustvariti idealne, najlepše, najčudovitejše praznike vseh časov. Uprimo se iluziji, da nam bodo lepe misli in namere pomagale k lepi realnosti - če pri tem nameravamo izločati faktor emocionalnega tobogana.

Ker vam povem, da nam ne bo uspelo.

 In spet bomo 26. decembra, celi nesrečni, komaj čakali, da bo 3. januar in da se začne "normalno", rutinsko življenje.

 Pa ni treba, da je tako. 

 Šele ko se bomo uprli kolektivnemu zavajanju in se sprijaznili, da naša realnost ni božična reklama za CocaColo, bomo dobili možnost, da si ustvarimo resnične dni, polne resnične in prave bližine. 

 Lahko si ustvarimo OK izkušnjo praznikov - le realni moramo biti. To pomeni, da zavestno pričakujemo tudi:

·         zaplete,

·         konflikte,

·         boleče trenutke,

·         fuck off občutke, 

·         razočaranja, 

·         praznino.

 Dovolimo jim, da obstajajo. Ker šele ko bomo dovolili, da obstajajo, nam bodo pokazali njihove darove: pot do tistega, kar je globlje in kar ima resnično vrednost.

 Psihološka matematika je preprosta: dokler ljudje hočemo in hočemo zanikati probleme - namesto, da bi jih reševali, je življenje muka. Je naporno, komplicirano, v njem trpimo in nismo ok. In ja, še nikoli nisem videla nekoga, ki bi bil res avtentično, iskreno srečen... in bi tiščal glavo v pesek ter se skušal izogniti soočenjem, čeprav bolečim, z realnostjo (običajno intimnih odnosov). 

 Bolj kot bi radi, da bi bilo življenje drugačno in se dobesedno silimo, da bi ustrezalo slikam - recimo "prazniki so taki in taki"... ali pa "dobre mame so take in take"... manj smo prizemljeni in manj se soočamo z realnostjo.

In dokler se ne soočamo z realnostjo, nimamo šans za iskren občutek sreče, ljubezni in miru.

 Pravilo, čez palec, je tako: pot do resničnega sebe vodi skozi deželo iluzij in skozi deželo senc.

Prva je dežela idealiziranih predstav o sebi, v katere želimo nezavedno prepričati sebe ali druge (dodelana maska, ki ti jo kažem - lahko je pozitivna ali negativna), druga pa je dežela odrinjenih in pozabljenih negativnih in pozitivnih kvalitet, ki smo jih izrinili iz svojega življenja zato, da bi ugajali svoji družini ali vrstnikom.

Ne smemo namreč pozabiti, da smo ljudje narejeni za odnose, naš živčni sistem je "zvezan" za odnose... in nič ni bolj pomembnega za nas kot to, da izkušamo "podobno" in da smo "podobni" (drugim)... in vedno iščemo potrditev svoje podobnosti. Zato je največji izziv za večino ljudi vzpostavit in ohranjat svojo individualnost ter prenesti občutek ne-podobnosti. 

 V prazničnih "družinskih" dneh ter sploh decembrskih počitnicah, so vse te stvari kar naenkrat skupaj aktivirane:

  ·         od starih nepredelanih ran iz naše preteklosti,

·         do predelanih ran iz naše preteklosti (brazgotine vedno bolijo, ko se spremeni sezona),

·         do še vedno konfliktnih odnosov (ki jih ne znamo razrešiti),

·         do povečanih pričakovanj po "idealni sliki bližine" (običajno povsem nerealistično),

·         do bolečega občutka izgubljanja sebe v kolektivnem trendu "podobnosti", ki jo moment pripadnosti družinskemu plemenu nujno sproža.

Ob vsem tem ni nič čudnega, da bi vse pekle 1500 vrst piškotov, nakupile kupe daril in zglancale stanovanja v nulo, moški pa bi najrajši presedeli praznike s pirom, 20 let mlajšo ali vsaj daljincem...

 Ni treba.

 Ker skozi te praznike lahko ostanemo povsem normalni, torej povsem prisebni, torej povsem pri-sebi.

 Za "ostati pri sebi" potrebujemo predvsem biti dobro prizemljeni v svoji energiji. To pomeni, da čeprav so prazniki, znamo poskrbeti za svoje fizično telo in energijsko telo ter za svoja čustva in misli.

 

V imenu tega potrebujemo:

 

1. dovolj spanja in počitka, 

• jutranje meditacije po min. 20 minut,
• dovolj gibanja, najbolje v naravi,
• kvalitetno hrano, s čimmanj glutena in belega sladkorja (ker odzemlji), po potrebi z nekaj več mesa (ker prizemlji),
• ravno prav seksa (preveč seksa namreč tudi odzemlji, premalo pa ni zabavno niti zdravo),
• tedensko 2 uri popolne tišine zase, ko vemo, da nas ne bo nihče zmotil (razen v primeru požara ... ),
• listek za seznam daril (pri čemer upoštevaš, da je poanta tvoja ljubezen in ne darilo),
• listek za seznam hrane (pri čemer upoštevaš, da je poanta odnos in ne hrana),

2. listek s seznamom ljudi, ki jim letos ne boš voščila za novo leto (ker ti pijejo kri in bo dovolj tega),

3. načrt, kako bomo delegirali delo na vse ostale člane družine ali tvoje mini ali maksi skupnosti.

 

 Predvsem pa že vnaprej pričakovati tudi probleme.

 In ravno tako kot dovolimo notranjemu otroku, da uživa v lučkah in snegu in darilih, ohranjamo tudi odrasli del, ki ne samo, da si želi dajati in deliti, ampak bo znal tudi sprejeti vse, vključujoč mračnejše trenutke, ki so realno povezani s tvojim življenjem, tako ali drugače. 

Ne se trudit za scene iz božičnih filmov.

Pri praznikih, kot so decembrski, gre vsekakor za lepo formo, ki pa je brez globoke vsebine človeške ljubezni in sprejemanja in lepega in grdega.... povsem brezpredmetna in nima čisto nobenega smisla. 

 Z vsem tem... obljubim, ne bomo rabili nobenega pobega, niti fantazijskega ne... in ne bomo razmišljali o 3. januarju ali jointu ali viskiju, ki nam v resnici sploh ne bi pasali.

 Vse kar rabimo je malo več ljubezni.

 In kar se tiče daril? Podarimo nekaj, kar nekdo res rabi ali si želi ali pa je kaj za brat. Pravilo čez palec.... Na splošno pa naj bo več ali manj vse nekako povezano z ljubeznijo. Začnimo s tisto do sebe, in odprimo srce do drugih.

Ljubezni, in veliko dobrih živcev,  v vsem tem smo skupaaaaj.... Tina J

 

Tina Božič, individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja

[_Mayckica_]

https://siol.net/sio...pravilih-484152

[_Planet_]

Dober zapis, Kami. 👍

[Jinadaze]

https://www.vecer.co...j-stara-6631933

[Kami]

Fantasticen zapis

Danes tocno to dozivela od 10 letnice. Sem sla s Tjasino "BFF" v trgovino in jaz nesem polno vrecko, v drugi vrecki pa cca 2kg robe, da jo onidve neseta.
In po nekaj casa T izjavi: daj se ti malo nesi. In mula hladna ko spicer: ne, to je vasa hrana. Kar sama nesi

Noro res. In jaz mulca vozim "od poncija do pilata", ker se mi zdi socialno ne vesc in da mu nekdo razlozi stvari na drugacen nacin, saj za moje pojme je to osnova za zivljenje.
Drugim je pa ocitno cisto normalno, da otrok nekaj ne dela, ce mu ne pase ......

[_Planet_]

“Ali pa bo morda takrat zavijanje z očmi vendarle dobilo status olimpijskega športa.”

[Kami]

Zvezdana: Spovedi iz tovarne poželenja

[Kami]

Kdor ne hodi, naj ne teče

[Anouk]

Danes v NL novicah - o nepremicninskem trgu in bizarni rasti cen v Slo

[Olivija]

Kami, vau, šele zdaj sem videla objavo/zapis ob praznikih.

Hvala!!

 

Anouk, zanimivo. Mene res bega ta nor porast cen. Me je tudi udaril po žepu, najemnina nama je nenormalno poskočila :/ 

(res pa je, da sva prej imeli polovičko, zdaj pa plačujeva spet polno ceno).

[Matilda]

Tako bizarno, da ze v tujini porocajo o tem. Mi samo upamo, da se nam letos se ne bo treba selit iz tega stanovanja. Placujemo pa zaenkrat se 550 za slabih 80 kvadratov. Smo pa ziher, da nam bo zvisal najemnino, ce bomo lahko ostali se 1 leto.