ne poznam razloga, zakaj nekdo ne more biti tešč 24ur (zdravstveni mogoče?) , ampak jaz sem zase tudi mislila, da nikakor ne bom mogla zdržat - na koncu se je izkazalo, da je precej "enostavno". Opoldne sem pojedla še eno juho in zvečer je bilo neprijetno, da nisem več smela jest večerje, saj je lakota delala svoje. Zamotila sem se s TV in se prepričevala, da kar se mora, se mora in da trenutno XY ljudi čaka na operacijo in ne smejo jest in da nisem edina (take glupe mantre "šta se mora, nije težko").
Naslednji dan pa sploh ni bilo več neke panike. Kot da se telo sprijazni s tem in sem veliko lažje prenašala ... malo je še bilo neprijetno (ampak po moje bolj občutek/ideja, da že toliko časa nisem jedla, kot pa dejanska potreba po hrani).
Sem pa jaz malo goljufala in sem namesto navadne vode pila vode z okusom, ki imajo veliko sladkorja. Sem jim to v bolnici tudi povedala in nihče ni nič pripomnil.
Ko sem šla tretjič na operacijo, sem imela že kar rutino in je šlo vse BP.
Ampak mora vseeno nekdo to posortirat od domacih - ali pac? Ker je vse skupaj postalo ekstra kompleksno zaradi stevilnih zdravil in casov jemanja ipd. 
