Pred sončnim vzhodom (Before sunrise)

Na vlaku se spoznata Jesse, američan, in Celine, francozinja, oba stara 23 let. Skupaj izstopita iz vlaka in preživita noč na Dunaju, odločena da se po tem ne vidita več....
Po opisu sodeč ni nič posebnega, ampak ima film poseben čar, njuni pogovori, pogledi, kemija... Mislim, da vsaka ženska, pa naj bo še tak cinik, na tihem sanja o takšni noči....
Res zeeeeeeeeeeeeelo priporočam!
Pred sončnim zahodom (Before Sunset)

Jesse in Celine se 9 let kasneje srečata v Parizu ob njegovi predstavitvi knjige, ki jo je napisal o njuni noči.
Težko bi se odločila kateri film je boljši. Oba sta super!
Včeraj sem končno pogledala trilogijo Before. Sprva sem bila malo skeptična, ker je bolj počasen film, katerega bistvo so dialogi, ampak moram reči da sem bila pozitivno presenečena. Vsi trije so mi bili zelo všeč, romantični a hkrati, sploh zadnji, zelo realni. Všeč mi je to odraščanje in razvoj glavnih likov. Kemija med igralcema je odlična, se mi zdi, da prav to doda neko posebno noro in čar filmu. Sploh v prvem delu, tako mlada in tako nerodna. Ethan Hawke v mladih letih
, z veseljem bi se lupčkala z njim. 
Scena v Midnight v avtu je sicer nekoliko razvlečena, ampak je bila odlično nasprotje prvima dvema deloma, v smislu da so uspešno prikazali to domačnost in sproščenost, ki pride z leti veze. Mogoče sem to opazila, ker sem gledala filme enega za drugim, ampak se mi je zdel ta razvoj oz napredek lepo viden od prvega do zadnjega filma. Scena v hotelu v Midnight mi je bila sicer malo dosadna oz pretirana. Po drugi strani pa sem imela občutek, da lepo povzame realnost parov v dolgotrajni zvezi. Različni karakterji, vsak s svojimi problemi in nesigurnostmi, ter skupnimi vsakdanjimi težavami okoli otrok, urnikov ipd. Po drugi strani pa sem v nekaterih delih videla naju, kako jaz včasih brez nekega razloga znorim in vse skupaj mogoče nekoliko napihnem oz delam povezave in zaključke, ki jih najbrž sploh ni.
Je bil pa to en takih filmov, ki ti da misliti, glede povezave v odnosih, ki jo (nezavedno) iščemo oz hrepenimo po njej, kako imamo včasih življenje na nekem avtopilotu, se prepustimo toku življenja in (pre)pogosto sledimo pričakovanjem okolice. Vmes pa lahko mine par let, preden se sploh zaveš, da si svoja prava občutja, sanje potlačil. Hkrati pa film izpostavi, kako ljudje prevečkrat živijo v odnosih, ki ne izpolnjujejo, ampak pač so. Ali pa so to spet neke ideje Hollywooda in ljubezenskih romanc in tega ni v resničnem življenju? Film pušča kar nekaj odprtih vprašanj, tako da si lahko vsak izbere svojo interpretacijo.
Glede na včerajšnje gnilo vreme in glavo, ki je imela spet polno težav sama s sabo, so mi ti filmi zelo sedli. Sploh nekaj spodnjih misli se mi je tako usedlo.






