357 replies to this topic

[Christianne]

Meni se zdi predvsem pomembno, da ne obsojamo kot starši. Kar je včasih težko, ker ti takoj uide kakšna opazka. Jaz sem se pri mami najbolj tega bala, da me bo obsojala v kakšnih občutjih, doživljanjih, ker mi je vedno na pladnju prinesla svoje mnenje, ki pač ni bilo enako mojemu in se ji morda zato nisem nikoli prav zares odprla, pa sem si to res želela. 

[Kami]

Anouk - prva povezava ne dela več. Bi lahko prosim preverila

[Anouk]

Sem popravila, Kami - hvala! Ce komu slucajno ne pusti prebrati clanka (paywall stuff), naj link skopira v okence na https://outline.com

(Clanek sem prvotno polinkala kar z Outline-a, ampak ocitno delajo cistko vsakih par dni po databazi.)

[Matilda]

Nisem še pogledala vsebine, ki si jo objavila Anouk. Na splošno pa (z zdravstvenega vidika) ni posebne znanosti, kako se s tem spopadat, kolikor je meni znano.
Akutne situacije (če nekoga "zalotiš" tik pred dejanjem) rešuješ tako, da ga zamotiš...vprašaš ga karkoli, recimo koliko je ura in s tem prekineš hiter tok misli, ki se najverjetneje odvija v tisti glavi. Odločitev za udejanjenje samomora je namreč hipna. Pa seveda pokličeš prof. pomoč.
Potrebno se je pogovarjat, biti pozoren na kakršnekoli spremembe v vedenju otroka/odraslega, ki mu ne pritiče, prepoznavati znake depresije, kar pa vemo, kateri so.

Ne vem, če sem ti odgovorila na vprašanje, Anouk?

[Anouk]

Si bom še malo prebrala o teh znakih, včasih so precej subtilni (ali jih pa ljudje res dobro skrivajo, tako kot ta punca recimo). Ravno par dni nazaj sem na FB spet videla, da je mož od ene Nizozemske znanke tudi umrl - 40 let star, in glede na to, da nihče ne omenja kaksnega infarkta ali nesreče ali česa podobnega, bi tudi znalo it za samomor :/ Mene občasno malo zaskrbi za prijateljico v smislu, da se spopada z anksioznostjo in preveč zunanje stimulacije + slabo samopodobo (v smislu lastne vrednosti). Sicer hodi k psihoterapevtko pa tudi pogovarjamo se o tem vsake toliko, ampak vsakič pa tudi ne. Pa je nimam na sumu, da je tako daleč, ampak na daljši rok je res breme s tem se dan na dan spopadati in ne vem, kako bi ji lahko stvari nekoliko olajšala. Ji je recimo stresno že to, da zaradi tega, ker se ji preveč stvari nabere in rabi čas zase, odpove kavo s prijatelji recimo, in se potem sekira, da je zato slaba prijateljica in da premalo doprinese k razmerju ipd. Tako da si včasih ne vzame tiste pavze, ko bi jo rabila, ker ji že to predstavlja stres in potem tehta ...

[Fiona]

Moj bivsi je naredil samomor. Spomnim se da je veckrat govoril da ne bo dozivel 40 (in res ni), samomor je naredil tudi njegov oce.
Je bil pa to v druzbi vedno nasmejan in vesel clovek, ko sva bila sama oz zasebno pa ful depresiven/zalosten/nezadovoljen...
Kasneje si je nasel punco,ki jo je imel res rad a sta se po par letih razsla in kak mesec po tem se je obesil. V sluzbi so ga opisali kot najbolj delavnega med zaposlenimi.
Skratka, nikomur se ni sanjalo kaksen je njegov notranji svet. Jaz sem vedela ze takrat a nikoli nisem niti posumila,da bi si utegnil vzeti zivljenje oziroma da bo stiska prerasla v tako hudo...

[Matilda]

Jaz imam tudi v družini samomor (od tega je nekaj let in je bilo takrat prehudo, da bi kdaj omenjala na forumu), pa kup duševnih težav v bližnji/daljni žlahti in sem nagnjena k temu. Imam podobne težave kot ta tvoja prijateljica, le v blažji obliki. Hate to say it, ampak vsem se ne da (pravočasno) pomagat. Dovolj je že, da to prijateljico razumeš, njene odzive in da ji daš v odnosu občutek varnosti, kjer lahko zaupa svoje občutke brez strahu o vrednostnih sodbah.

V splošni populaciji je težava predvsem v tem, da duševne težave marsikdo jemlje preveč zlahka in da so stigmatizirane, ker niso obravnavane enako kot telesne težave. Ko rečes depresivnemu, kaj je tako len, da naj gre malo na sprehod, pa bo takoj bolje. Marsikdo potem razvije strategijo, da notranjo stisko blazno dobro skrije.

Pred časom me je ful privlačil en znanec, ki pa se je sčasoma vedno bolj zapiral vase in zmanjšal druženje. Imava skupnega prijatelja in sva se precej pogovarjala o njem. Ker me je seveda skrbelo, kaj se dogaja v njegovi glavi, sem iz njega uspela izsiliti priznanje, da ima težave z anksioznostjo in samozavestjo. Izjemno težko je to priznal, ker očitno je imel v glavi, da je zato kaj manj moški al kaj vem. Sem mu ponudila roko v smislu, da sem na voljo za pogovor in ga tudi napotila k psihologu.
Od tega je že kakšno leto in tip se otepa pomoči. Jaz se ne morem na trepalnice postavljat, da bi pomagala vsem.

[Anouk]

Razumem, ja. Jaz se tudi s težavo res odprem ljudem, po eni strani mi pomaga, ko tej prijateljici pomagam (mi lastne besede služijo kot pep talk) in obratno. Ampak to so res tako vzorci, da jih z enim ali dvajsetimi pogovori ne popravis oz. ozavestis in spremenis, tako da se stvari ponavljajo in je potem že s tega vidika težko govoriti o stvareh, ko se zdi, da stagniras, in da nisi vreden časa/energije, ki ga nekdo vate vlaga, da bi ti pomagal. Da ne zapravljala samo svojega časa s tem, ko rabiš konstantno potrjevanje in hand-holding glede 'osnovnih' življenjskih stvari, nekih premikov in zmag pa nimaš za pokazat, ker ti je včasih že to, da gres, pod tuš, si nehaj skuhaš in pospravis posodo, dosežek dneva. Ampak tega vsakdo ne vidi in razume in je težko potem s tem se pohvalit.

[Matilda]

Jaz sem prepričana, da je duševnih težav vedno več zaradi današnjega načina življenja. Seveda je etiologija zadaj malce bolj kompleksna od tega, kar bom zdaj napisala, je pa turbokapitalistično okolje, kjer si kot posameznik kaplja v morje napram celi množici in se moraš konstantno dokazovat, dobro gojišče za razvoj teh težav. Izražanje negativnih občutkov v današnji družbi ni zaželjeno in je obravnavano kot lastnost slabičev. Na socialnih omrežjih in "v real" zelo redkokdo upa pokazat, kako se resnično počuti. Ni nenavadno, da se potem ustvari ta diskrepanca med občutki in dvomom v lastno vrednost ter pričakovanja okolice in s tem povezana tudi pričakovanja do sebe.

[ora]

Meni se pa zdi, da je vcasih bil samomor bolj gresno prikazan in ga je bilo zato mogoce kaj manj, ali ga pa sploh ni bilo manj ampak so se lazje zmislili, kaj se bilo v resnici, tudi zaradi sramu. Je pa res to o turbokapitalizmu, ceprav na drugi strani pa se danes govori o tem, da so negativna custva normalna, jeza je bila vcasih tudi kot greh smatrana. Potlacevanje pa ni nic dobrega prineslo.

[ora]

https://onaplus.delo...psihoterapevtka

Mogoce komu v opomin, da ni vsak psihoterapevt ustrezen.

[_Planet_]

^^
Kakšna zgodba. O.o

[Eli]

Zanima me ali ima katera kakšna priporočila za psihoterapevta, po možnosti iz Štajerskega konca😁

[_Planet_]

Smo imele ravno tekom tega tedna nekje debato o teh priporočilih (aha, v temi “Otroci”). : ) Da je težko priporočiti, ker smo si različni, pa tudi ni nujno, da ti že prvi ustreza.

Sem sem pa včeraj spomnila, da sem lani po naključju na Youtubu našla vloge enega ameriškega psihoterapevta in si veliko pomagam z njimi, kot bi bili zame posneti.

[Eli]

Bom pobrskala😁, hvala _Planet_

[_Planet_]

Ni kaj. : )

[ora]

Tasika?

[tasika]

Pa res, a je bilo to slučajno preimenovana tema? Se mi je zdelo, da se je včasih imenovala duševne težave, pa se mi ni zdelo, da pašem tu noter.

[Anouk]

Ja, sem preimenovala temo, da je bolj vabljiva

[Kami]

olivija, tasika ... i so feel you!!! Še ena izgubljena, ki se že par let išče in sestavlja in ne najde nekega smisla v življenju, ki bi jo zapolnjeval, spodbujal, dal občutek vrednosti ....

Stopicam na mestu in kot sta rekli ... najprej moram rešit probleme pri sebi.

 

Kmalu bo dve leti, da hodim na terapijo, še vedno imam občutek, da se samo vrtim v krogih in ne premaknem nikamor, denarja je šlo "malo morje". Pa ne rečem, da ne pomaga. Le, bolj ko kopljem, bolj mi stvari hodijo ven in jaz se vedno slabše počutim. Vsak kamen, ki ga dvignem, mi spodaj zazija cela luknja .... in teh luken je zdaj toliko, da sploh ne vem kje se jih lotit.

 

To s službo me vedno bolj mori, ko pošljem prošnje za delovna mesta, ko bi si morali samo "želeti", da me dobijo. Pa niti na razgovor nisem klicana. Čez cca 2 leti bi se morala po planu preselit nazaj v LJ. Včeraj sem pogledala cene najemin in me je skoraj kap. Sploh ne vem, kaj sem mislila.

V glavnem, vedno znova dobivam občutek, da sem nekatere odločitve v življenju res slabo sprejela, ampak niti ne vem katere, saj sem vedno gledala, da sem bila zvesta sama sebi. Očitno sem sama sebi še največje razočaranje.