4611 replies to this topic

[ora]

Ja, povedala sem, da je on najboljsi in da je imela puncka sreco, da so jo obravnavali najboljsi.
Predstavljam si, da je visela na nizki med zivljenjem in smrtjo zato so se odlocili vstavljat lvad, ker je to edina opcija poleg transplantacije,ki resi zivljenje. Ce bi uspelo, da bili tile zdravniki svetovno znani,ker so to izpeljali. Tako kot so bili leta 2010 v vseh casopisih in po tv-ju, ko so poseg izvedli na odraslem pacientu prvic. Ker ni uspelo in bo deklica umrla, se vsem zdi, da imajo pravico pljuvat po njih. Dosezemo lahko samo to, da ce se recimo mojemu otroku enkrat to zgodi, ne bo imel moznosti, da bi mu ta isti kirurg reseval zivljenje. Ta naloga bo verjetno pripadla komu drugemu obstaja pa 50:50 sanse, da bo slabsi.

[Jinadaze]

Ti imaš na srečo dobre izkušnje, mnogi jih nimajo. V takih primerih svojci težko razumejo, da so zdravniki naredili vse kar je v njihovi moči. Razumem tudi starše, ker ni hujše stvari na svetu, kot da ti umre lasten otrok, to se ti mora zmešati. Tu vsa racionalizacija odpove.

[ora]

To pa popolnoma razumem ja. Kot stars sigurno ne mores tega normalno predelat. Ampak obstajajo neke meje pri vsem.

[Jinadaze]

Ja, drzi.

[Immortelle]

Tarča: Razkritje orgije medicinske korupcije

 

Prispevek tukaj: https://www.rtvslo.s...v/prispevek/352

[Matilda]

Jaz dejansko ne vem, koliko resno lahko jemljem podatke iz medijev, kjer je itak najlažje pljuvat po zdravnikih in prikazat uboge starše in punčko kot žrtve, ker ljudje z njimi najlažje sočustvujejo in se to bolj bere kot pa članki 'Zdravstveno osebje napadeno s strani skrbnikov pacientke'. Taka res tragična zgodba je seveda za medije zlata jama in se jo splača čimbolj dramatizirat, starši se, predvidevam, s tem spopadajo, kakor se zmorejo, in dvomim, da so sposobni karkšnekoli racionalne presoje. Skupek tega je pa seveda izlivanje gneva čez zdravstvo, ki sicer - jasno - ni popolno, ampak prikaže se jih pa kot največje hudiče, ki načrtujejo smrti nedolžnih otrok. Bi pa bolj kot starše krivila medije in javnost, ki s(mo) pograbili to kost in je zdaj to spet predmet javne debate na dolgo in široko.

 

Se popolnoma strinjam.

Za dr. Klokočovnika sem tudi slišala, da je per se pojem arogance, kar zagotovo ni prav in je to še dodatno vplivalo na odziv staršev. 

Ampak v takih zgodbah dejansko večinoma slišiš le eno plat. Prepričana sem, da so staršem razložili, kaj se z deklico dogaja, poleg tega so morali starši podpisat za vsak poseg, ki je bil opravljen na deklici. Sramotno je, da Slovenija nima spodobnega otroškega srčnega kirurga, ampak ti zdravniki iz primera nimajo pri tem nič.

[ora]

Bravo! Si veliko bolj spretno povedala kot bi znala jaz. Obe v bistvu

[Jinadaze]

Malo sem se z mami danes pogovarjala o tej temi, ker pozna tudi nekaj zdravnikov, ki so zdravili Nežo in v tem primeru ni na njihovi strani. Pravi, da bi verjetno lahko naredili več kot so. Sploh za Kneževiča je rekla, da ne bi smel sodelovati in nejasno je, zakaj se je ravno od podpisal na tisti dokument o odklopu podpornega sistema, saj je vendar vodja centra za transplantacije ...

 

Takih primerov je drugače pri nas veliko, samo javnost ni seznanjena z njimi. Konec koncev pri nas zaradi zdravniške napake na leto umre tisoč bolnikov, kar je za tako majhno državo ogromno.

[ora]

Ker sme bit srcek na zunenjem obvodu oz na tej balonski podpori al karkol ze je to, samo 3 dni?

[bellini]

http://siol.net/siol...bogastvo-430117

[Matilda]

Odjebite

 

Malce več taktnosti. Malce manj izkoriščanja. Malce bolj človeški odnos. Predvsem pa se poskušajte vživeti v vlogo človeka na drugi strani,

ki mora iti v trgovino in plačati kruh, da ne bo hodil lačen po svetu. Nepomembno, kajne?

[Kami]

Delim objavo iz FB strani

 

 

 

Adijo, pamet!

Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ''zanimivi''. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam!

Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko.

In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice.

Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta.

Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!

Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ''Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.'' Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN ševilke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat... medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima.

Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal'ca.

In ko se je moja ''kariera'' klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma - se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ''Meni pa je všeč njihov sistem dela'', je rekla, ''zato pa so tako uspešni''. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva.

No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo eno pofukano uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.

Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ''Kje ti je mladost?'', me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!

Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.

[Jinadaze]

Odkar sem prvič slišala, v kakšnih razmerah delajo prodajalke v Hoferju, se mi prav smilijo in jih občudujem. Pri nas so povečini še ful prijazne in nasmejane. 

Še en dober zapis: http://ljubki-nesmis...-promocija-gre/

[Matilda]

Welcome to capitalism. A mislite, da je kje kaj drugače? V Mercatorju mogoče delajo malo počasneje, jih pa ravno tako ves čas jebejo v glavo. Da ne govorim o odnosih.
Večja in uspešnejša je firma, večja je verjetnost, da bo odnos do delavcev slabši, take so moje izkušnje, seveda pa so izjeme. V firmi, kjer delam, se ljudje pritožujejo, delajo po 3.,4. izmene, 12 ur, ni da ni...2 dni prej izveš, da imaš po šihtu še 4 urno izobraževanje itd. Pisnit pa se ne sme, ker se vsi bojijo za svoje službe.

[Kami]

Zakaj ženska težko najde sanjskega moškega?

[Kami]

  kera primerjava!!!

 

se delno stinjam, ampak po moje je velik del problema tudi, da smo postali izredno sebična, neprilagodljiva, zahtevna bitja,  ki gledamo samo skozi svoje oči. Predvsem pa, da smo tako "dobri/popolni", da si absolutno zaslužimo nekaj več, boljšega, lepšega, popolnejšega,....

 

Enkrat je Godina lepo povzela (partnertsvo v potrošniški dobi): Kakor nam ves čas prodajajo, da obstaja prašek, ki bo naredil "vaše perilo še bolj belo", nam isto prodajajo za partnerstvo; češ, sigurno obstaja moški/ženska, ki bo še boljši za nas, nam bolj ustrezal, nas bolj poslušal, več pomagal doma, več skupnih hobijev, imel manj slabih lastnosti, ..... 

Ampak pozabljamo pa, da tudi mi nismo "najbolj bel prašek" za našega partnerja. Ampak nam za to ni mar, saj vidimo samo svoje potrebe in nezadovoljstvo.

 

In je rekla, da nas bo to (kaj si po naših merilih zaslužimo, kaj nam pripada, kaj imamo pravico zahtevat)  še zelo teplo, saj bomo lahko imeli poleg sebe skoraj idealnega partnerja (idealnega itak ni), ampak ne bomo srečni, ker se bomo skoncenrtirali na par lastnosti, ki nam pa niso všeč in bomo že špegali čez ograjo, če bo pa morda še kaj boljšega prišlo mimo. In uničili čisto dobro vezo.

[Matilda]

Sori Kami, meni je ta "članek" ful slab se pa strinjam s tabo oziroma s tem, kar je povedala Godina. 

[Jinadaze]

^ Podpis. Se pa sprasujem, od kod je avtorica crpala, verjetno samo iz svojih izkusenj.