4611 replies to this topic

[Matilda]

Ja, sem potem kliknila na link.
Okej, dobro se vidi obraz. Ampak a to pol ni dost dober dokaz za policijo?

[Christianne]

Jah, stari ljudje, ki živijo sami, so pač lahka tarča. Mogoče je kaj bolna, dementna ali samo preveč naivna. Tam po Dolenjskem vem, da so ful kradli na ta način, ker so babico od moje prijateljice tako oropali.

Zdaj celo leto, vsak mesec je res tumač, bi lahko prej posumili...

[ora]

Jaz s pa čisto predstavljam kako je to možno. Stari ljudje imajo radi družbo in če sta hodil vsak mesec jima je skuhala kavo, mogoče celo kosilo, da sta malo ostala... za družbo... Pa penzijo imajo stari ljudje ponavadi doma in ne na banki, tako kot smo mi vajeni. Pa cel kup obrambnih mehanizmov, ker so starejši in izkušeni in se jih ne da pretentat

[Immortelle]

Jaz si tudi čisto predstavljam... Pa nezaupanje lastnim sorodnikom o tem, kam so skrili svojo pokojnino... potem pa morda sami več niso sigurni, če je niso skrili na kakšno drugo mesto in pozabili kam. Pa tako, kot je Ora napisala... osamljenost. Tatova sta pa verjetno iz meseca v mesec postajala bolj predrzna in sta jemala vedno več. Zagotovo nista že prvič vsega pobrala, bi res bilo preveč očitno. Ni mi pa jasno, zakaj ju je policija izpustila.  

[Matilda]

Okej, okej... Recimo da je bila ta babica res zelo naivna in osamljena, pa še malo dementna po možnosti. Ampak kot je rekla Sarah, pobrala sta ji celoletno pokojnino... Kako tega ne opaziš, sploh če daješ denar ves čas na isto mesto?

[Hevea]

Pomojem je v to vsoto všteto še drugo premoženje, ki sta ga vzela.

[Immortelle]

 

Svojci pogrešajo 16-letno Saško

 

A se samo meni zdi, ali je tega res vedno več? Skoraj vsak dan nekdo "izgine".

[Immortelle]

“Danes nisi več človek, če nimaš denarja”

[Matilda]

Zadnje čase je tega ogromno ja. Weird.

[Immortelle]

Diagnoza: pridna!

Dr. Saša Krajnc o pretirani pridnosti, od katere lahko postane odvisen tudi občutek lastne vrednosti. Izjeme niso niti moški.

[Kami]

V suženjstvo zakleti

[Kami]

Upam, da se bo videlo - Kaj je v glavi terorista (Sobotna priloga)

 

[Kami]

Kaj mislite o tem?

 

http://www.pravapeti...bnistva_skratek

[_Planet_]

^^
Sem ravno zadnjič na radiu poslušala razlago centra za socialno delo, da je stalna praksa, da ob oddaji otroka v rejo ne povedo natančnega datuma, kdaj se bo to zgodilo, ker se je izkazalo, da je tako najmanj zapletov. Že razumem, da se tako centru ni potrebno pretirano ubadati s čustvenimi stiskami vpletenih, sem pa vseeno pozabila usta zapreti ob misli, da otroka lepega dne ne bi bilo iz vrtca/šole, ker bi ga odpeljali v rejništvo.

[Immortelle]

Drži. Pri nas se ne da ničesar spremeniti.

[Kami]

ena za Coco in ostale selivke

 

Selitev je nočna mora z emocionalno prtljago in kuhinjsko karmo

 

Vesna Hauschild

 

Muka št. 1: Iskanje. Cena in lokacija. Razmerje med ceno in lokacijo. Funkcionalnost.

Muka št. 2: Pakiranje. Tovorjenje.

 

Vsaj sedemkrat sva šla s tremi kovčki gor in dol. Edina dobra stran tokratne — že četrte — selitve je, da je novo stanovanje samo eno ulico oddaljeno od prejšnega. Tako sva vsaj prihranila pri najemu kombija. In nabrala nekaj novih mišic z lastnoročnim (in lastnonožnim) tovorjenjem omar in knjižnih polic.

Novo bivališče je cenejše, ampak temu primerna je tudi velikost. Živiva praktično v omari. Z ločeno kopalnico!

In ko sva se odločila za premik, je bilo jasno: od nekaterih stvari se bo treba posloviti. Pravzaprav od veliko stvari, če sem natančna.

Ogrinjala za dušo in ogrinjala za telo

Zastrašujoče dejstvo je, da stvari na policah in v omarah sploh ne zasedejo toliko prostora. Največ je tistih, ki jih zbašemo pod posteljo, vržemo na ali za omaro, na podstrešje in v klet!

Nekoč bo prišlo prav? Že mogoče. Ampak ko si kritično omejen s prostorom, je še vedno bolje, da nikoli več ne vidiš nekaterih stvari iz preteklosti, kot pa da se v stanovanju ne moreš niti obrniti, ne da bi z ritjo sklatil arhaične vaze s klubske mizice.

Kje začeti? Kaj je bolj nujno? Ogrinjala za dušo (knjige) ali ogrinjala za telo?

Knjige. Počutim se kot največja izdajalka, ko trogam nahrbtnik s hardbacki proti antikvariatu. Tolažim se z mislijo, da so mi ostale vsaj vse pomembne drame in da je knjižnica deset minut hoje stran. Kadarkoli si bom lahko naredila nov začasen kupček fiktivnih svetov in ga vsake tri tedne zamenjala. Zelo eko.

Emocionalna prtljaga

Kot vsi vemo, imajo nekatere obleke čustveno vrednost. Spominjajo nas na določen kraj ali dogodek ali oboje. Jaz imam takih kar nekaj.

Haremskih hlač iz Nepala sicer nisem oblekla, že odkar sem bila v Nepalu, ampak to še ne pomeni, da jih lahko pogrešam! Imam jih v treh barvah. Isti model. Ni važno: vsak kos je zame unikat.

Bela bluzica — no, zdaj že precej rumena — z ekscesnimi volančki, ki sem jo nazadnje nosila v srednji šoli? Vmes je bila že dvakrat spet v modi. Taki kosi so večni. Nekoč mi bo gotovo spet prav prišla — čeprav je takrat, ko je bila spet v modi, nisem privlekla na plan.

Najboljši test čustvenega spomina je naslednji: še preden greš fizično skozi garderobo, si poskušaj v mislih priklicati priljubljene kose in se šele nato loti dejanskega sortiranja. Tisti, ki se jih ne spomniš, so odveč.

Ampak kaj, ko so nekateri še čisto uporabni. Recimo pinki puli obleka z bleščicami, čeprav pika kot tristo komarjev. Če pod njo oblečem majico, je povsem okej. (Sklepam.) Jao, s takšnim načinom ne bom prišla nikamor.

Stolp hlač, pajkic, puloverjev

Po dolgem premišljevanju in premetavanju oblačil z enega kupa na drugega mi je uspelo postaviti zajeten stolp hlač, pajkic in puloverjev. Ampak nič od tega ne prispeva k moji podobi ali počutju — tako da gre vse stran. Vse sem stlačila v velikansko vrečo in direkt v dobrodelni nabiralnik.

En zaboj zimske garderobe lahko zbašem v/za omaro in izpostavim samo sezonske. Pa je problem rešen. (Do naslednje jeseni.)

Šit… Oblek je še vedno preveč. Bistveno preveč, da bi jih lahko stlačila v eno samo stoječo garderobno gmoto. Kako praktično je biti moški v takih primerih. Že zato, ker ne nosijo kril in oblek, se zdi, da so njihove možnosti kopičenja oblačil bistveno manjše.

Pod črto

Izkupiček po končanem pospravljanju čustvene in dejanske prtljage sta dve velikanski vreči reciklažnih smeti — na to sem kar ponosna — in pet škatel kuhinjskih pripomočkov (kriza).

A lahko človek normalno funkcionira z eno samo skodelico za kavo? Midva jih imava sedem, različnih velikosti, izbiram jih glede na razpoloženje in čas, ki ga nameravam porabiti ob ležernem kofetkanju. Največja skodelica drži pol litra. Če bi bila ekonomična, bi obdržala samo to. Ampak kaj, ko so vse tako luštkane…

Podobno je s kozarci: za sok, za pivo, za cider, za vino, za vodo, za ledeno kavo… Ne, ni univerzalnega, ni šans, le kako naj človek uživa ob cabernet savignonu iz dvolitrskega kozarca za limonado?! Včasih dá oblika nujen kompliment vsebini.

Kuhinjska karma

Ko loščim omare v bivši kuhinji, se zavem, da še nikoli v življenju nisem pucala tako intenzivno. Čim se poglobiš, opaziš majhne flekce, ki s prostim očesom prej nisi zaznal. Nenadoma te pograbi silna želja, da jih anihiliraš. Vse! Drgnem ko zmešana, z različnimi preparati, nato pa se zavem absurdnosti svojega početja. V svojem domu nisem bila nikdar tako natančna. Lahko bi mi bilo vseeno za novega stanovalca, lahko bi pustila flet v razsulu… Ampak potem zagotovo ne bi dobila nazaj depozita. Plus, verjamem v dobro karmo. Podariš, dobiš. 

Ko zagledam novo kuhinjo (skupinsko), se žal izkaže, da me je tokrat karma preskočila. Tla so posuta s posušeno zelenjavo in zelišči, ploščice vse mastne, štedilnik pa poln rjavkastih flekov.

Poloti se me obupen in obupan bes. Ne vem, a naj grem trkat na vrata drugih stanovalcev ali težit novemu stanodajalcu — ki bi itak rekel, da je to stvar najemnikov. Ni šans, da se bom sama lotila glancanja, kuhinja je ogromna. Malo verjetno je tudi, da bi mi uspelo vse očistiti, preden bi kdo od številnih novih sosedov prišel spet kuhat.

Nič, od zdaj naprej bom jedla samo solate. Eksperimentiranje za kuhalnikom se mi v takšnih okoliščinah gabi. Ostajajo mi knjige, drame. Duševna hrana bo pač morala zadoščati.

[Kami]

V fitnesu mi gre vse na živce

 

Ula Podojstršek

 

Imam sodelavko. Se vidi, da je nova, ker me je vprašala popolnoma absurdno stvar. Ob pogledu na jogurt, v katerega sem s solzami v očeh namakala prozorno palčko korenčka, me je navdušeno vprašala:

“A hujšaš?”

S solzo na licu sem odgovorila: “Že celo življenje.”

Kar je res samo načeloma.

Predvsem se sekiram zaradi velike riti že celo življenje. Kar ni isto, kot da hujšam.

Pri hujšanju porabim največ kalorij z razmišljanjem o možnih načinih hujšanja. In o krivici, ki se mi ob tem dogaja.

Imam sodelavko — ta drugo, ki ni nova —, ki lahko poje vse. Tudi marmelado s kamionom vred. Naokrog paradira v mini krilu, moškim pa se za njo vleče jezik po stopnicah.

Pravzaprav poznam veliko punc, ki živijo od listnatega testa in ojačevalcev okusov, pa so suhe kot šmarni pajki.

Body? Pump!

Če bi favšija lahko kurila maščobe, bi zgledala podhranjena.

Tako mi ne preostane nič drugega, kot da se vsako pomlad za motivacijo podkupim z novo športno opremo, si plačam karto za najdražji fitnes v mestu in se vsak dan znova brcam v rit, da grem tja.

V fitnesu mi gre vse na živce. In sicer:

• Umetni nohti receptorke.
• Šefica z lepo frizuro.
• Zariple prekle v garderobi.
• Posončene mišičnjakinje na odru.
• Večno tuljenje trenerke, ki v petem mesecu nosečnosti dvigne težjo utež, kot bi jo lahko jaz, tudi če bi bilo od tega odvisno življenje prebivalcev manjše koroške vasi.
• Ona tuli: “Body?” Taboriščnice pa odgovarjajo: “Pump!”

Ne me jebat.

Muzika je ista že od prve kasete, na kateri je bila Barbara Drnač še v roza gamašah. Pot ti polzi v usta, tovarišica pa frišna kot gorska roža dela sklece na eni roki.

Doma pa kuha, rihta tri otroke, hodi v službo, gre zvečer na limonado, vstane ob petih, speče kruh, opere in obesi perilo in gre z nasmehom v službo.

Muzika je ista že od prve kasete, na kateri je bila Barbara Drnač še v roza gamašah.

Manj jej!

Jaz pa se vlečem naokrog kot cunja in sovražim lastno rit.

Zato sem pred leti naredila pogumen korak in se vpisala v skupino telovadcev, ki veliko tečejo in trenirajo z lastno težo. Pridno sem hodila trikrat na teden. Na poti domov sem se naslajala nad lužico med joški in nabijala muziko zelo na glas.

Dokler se mi ni po dveh letih vse skupaj zagabilo.

Bruhanje ni slaba varianta, ampak nimam poguma, da bi si tiščala prste v grlo.

Ločevalna dieta zame ne pride v poštev, ker ne ločim ogljikovih hidratov od beljakovin.

Zato sem se odločila za edino dieto, ki res deluje. Imenuje se — manj jej. Če nisi lačen, ne moreš shujšati.

Biti lačen mi je vedno dobro uspevalo, dokler nisem začela živeti s kobilico. To je moški, ki lahko poje vse, pa se mu nikjer ne pozna. Poleg te genetske protekcije hodi na fuzbal, košarko, laufa navkreber in ima energije za vola ubit. Ko pride domov, lahko zmaže cel hladilnik.

To v resnici tudi naredi. Usede se pred TV z velikim sendvičem. Kos pršuta se mu lepi na prste, hrustanje kruha pa se zažira v moj prazni želodec.

Potem pa bodi karakter, če moreš.

Med kavčem in hladilnikom

Saj mu je malo žal, ko briše mojo slino z daljinca, ampak se ne pusti preveč motiti. Blazno smešno se mu zdi, ko si režem tiste hinavsko majhne koščke kruha in jih s slabo vestjo zobam na poti med kavčem in hladilnikom.

Na tej relaciji je pri nas najbolj obrabljen parket.

Če dobro razmislim, sem bila najbolj suha takrat, ko so me jezili moški. Takrat sem ob večerih z vso silo poganjala kolo v center na še en randi, vmes pa preklinjala in točila debele solze. Posušena rit in prazno srce sta me boleli veliko bolj kot pa zaliti gležnji.

Čeprav… Mogoče pa imam premajhno rit! Če bi bila večja, bi lahko iz nje naredila blagovno znamko. Na njej bi bilo veliko prostora za sponzorske oglase!

[Matilda]

Še ena zgodba o samopomilovanju... Nobena dieta ne deluje na dolgi rok, samo spremenjen način prehranjevanja in življenjskega sloga.

Veliko je pa tudi v glavi. Bližnjic ni, kdor misli da so, se bo vrtel v začaranem krogu.

[Kami]

Zanimiv pogled tujca na SLO: http://www.slovenija...sloveniji-noah/

[Kami]

Mazzini - Turizem po naši meri in okusu