Evo spet malo Mihija
Jaz sem fetišistični predmet poželenja za najbolj zagamane birokrate
Kako ravnati, če bolj rabite banko kot ona vas? Primer nepravočasnega podaljšanja elektronskega potrdila za Proklik NLB.
Sem serijski pozabljivec, nemarnež, za nameček pa še divje nenadarjen za birokratizme vseh sort. Preziram jih, kot preziram birokrate in obenem iznadljiveže z afiniteto do natezanja z birokrati. To so ljudje, ki znajo naokrog prinesti kasko zavarovanje, dacarje, operacijske sisteme telefonov in policaje in poskrbeti, da se popust in akcijski kupon ne izključita. Mali ljudje malih zadovoljstev!
Polovično globo mi je doslej uspelo poravnati samo enkrat. Trajnikov ne preverjam. Postavk na računih tudi ne. Davčne številke ne znam na pamet. Izpolnjevanje položnic, formularjev, računov in spletnih obrazcev primerjam s Tantalovimi mukami. Pekel si predstavljam kot neskončno vpisovanje sklica na položnico za Telekom ob hkratnem brskanju po nastavitvah pametnega telefona.
Sem fetišistični predmet poželenja za najbolj zagamane birokrate.
In spet se mi je zgodilo.
NLB Proklik
Kljub opozorilu sem pozabil pravočasno podaljšati elektronsko potrdilo za uporabo NLB-jevega Proklika. (Mimogrede: že leta in leta se sprašujem, odkod sploh ta predpona pro-.) Da že sam program s svojim ZX Spectrum lookom spominja na Brasil Terryja Gilliama in da ga moram gnati na dislocirani PC platformi — ker na Macu (letnik 2015) ne dela —, najbrž ni samo posrečeno naključje. To je bržkone stranska, nezavedna posledica razpršenega delovanja posameznih birokratov. Neusklajenost, ki je postala čista popolnost. Poezija. Distopična instalacija tukaj in zdaj. Dokaz o tem, kako se onkraj osladnih sloganov firmi v resnici jebe za tebe.
Prelaganje odgovornosti
V trenutku, ko sem pogruntal, da je nekaj narobe, sem vedel, da me najprej čaka niz prelaganja odgovornosti.
Korporativni birokratek živi za trenutek, ko vam lahko izreče znameniti stavek: “Trenutek, vežem.” Po štirih Baladah za Adelino in petih pojasnilih, da se “zaradi zagotavljanja kakovosti storitve” pogovor snema, končno zaslišim klasično trpek glas, ki mi je pripravljen povedati, da sem v resnih težavah. Da je moja zabloda ireverzibilna. Da sem ga najebal.
In to do konca.
Kaj do konca, do začetka!
Digitalnega potrdila ni več, postopek moram sprožiti znova. Od začetka! In to s fizično prisotnostjo, pri mojem skrbniku računa osebno. Ne po telefonu ali pošti, temveč tako, da se gledava, dotikava, izpolnjujeva papirje, črkujeva moje ime, naslov, status. Vse, kar sva doslej že večkrat vpisala. Vse, kar je že v jebenem sistemu!
Potem pa vse to še enkrat dosledno podpiševa — včasih on, malo jaz — in podpisano pošljeva nekim drugim institucijam. Te bodo, ko tamkajšnji vpisovalci opravijo svoj del vnosa podatkov, kmalu poslale ugodne odgovore, kode, pine, puke, nov ključek itd.
Če seveda ne bodo te institucije zaznale kake nepravilnosti, ki bo terjala ponovitev postopka. Ker imam na enem dokumentu hišno številko ulice stalnega bivališča 22, na drugem pa 22A, se bojim, da tudi ta možnost obstaja.
Kako dolgo?
Teden dni? Deset dni? Moledovanje, da v kubiklju za birokratovim hrbtom zagotovo živi in dela kakšen geek, ki bi lahko z nekaj kliki po drobovju programa vzpostavil funkcionalno plačevanje položnic in izdajanje računov, ni naletelo na plodna tla. “Gospod, tako pač je! Jaz bi rad, a ne morem nič. Ne smem,” je bridko zazvenel njegov zadnji žebelj v krsto.
Dejansko sem bil iz sistema izbrisan, ker nisem bil pravočasno podpisan. In ker nisem bil podpisan v soboto, sem se moral v ponedeljek za kazen 17-krat podpisati, da se bom čez teden dni spet lahko digitalno podpisal.
Štekate? Teden ali deset dni, da ti nekdo uredi nekaj, kar verjetno terja manj časa, kot če se vaš mulc prijavi na Facebook!
Klasično pizdenje
Zdaj pa nekaj klasičnega pizdenja.
Na živce mi gre, da firma, ki ji že 20 let v aktivo lifram svoj denar vsak mesec, ji plačujem provizije in obresti, ravna z menoj kot svinja z mehom kadarkoli, ko jo potrebujem bolj kot ona mene.
Pa jo zamenjaj, jebenti!
No, zdaj pa smo tam.
Korporativna birokracija na tej točki zasije v vsej svoji lepoti. Tako kot vsak birokrat ve, da nimate libida in volje, da bi njegovo jebanje v glavo denuncirali njegovim nadrejenim, tako tudi firma sama v svoje poslovanje vkalkulira vašo birokratsko ignoranco, lenobo in odpor. Ujet si v usodno kombinacijo neznanja in drobnega tiska. Nočna mora!
In zdaj se počutim še bolj bedno. Zavedam se namreč, da poza mučenika zahteva bistveno manj napora, kot če bi jih enkrat za vselej poslal u pičkumater.
