Pri nas je bilo podobno, le da je bil to mamin stric, ki je živel na kmetiji. Moja mama mu je še največ pomagala, sestre in brat pa skoraj nikoli. Ko je potem neka gospa z otroci kupila nekaj njegove zemlje in tam postavila hišo, se je počasi skoraj preselila k njemu in mu pomagala. Na koncu je, seveda, kmetijo zapustil njej (22 hektarov...kar ni tako malo, pa še gozda je nekaj), in sedaj se sestre in brat pravdajo za to kmetijo. Pričakujejo, da samoumevno pripada njim, tudi, če so jo že mladi zapustili in se kasneje bolj slabo brigali za delo na njej.
Mene tudi jezi, kakšni materialisti so ljudje. Da uspeh v življenju merijo s tem, koliko so si nabrali. Hiša, dober avto itd. Da bi pa pomagali človeku v stiski, ali celo kakšnemu mucku ali kužku, jim pa na kraj pameti ne pade. In ta gospa, ki je zdej na kmetiji, je vegeterijanka in pač noče ubijati krav, katere so ostale pri kmetiji. In zato je v njihovih očeh nora.
Jaz resnično upam, da vsak človek spozna, če ne prej, pa vsaj pred smrtjo, da v življenju največ šteje to, kolikim si nesebično pomagal. Ne pa, koliko materialnih stvari si si navlekel.
Frida

Vse se poplača, tako ali pa drugače.