Noseča si!
Spovednica
#2821
Posted 24 November 2007 - 11:43 AM
Noseča si!
#2822
Posted 24 November 2007 - 11:47 AM
#2823
Posted 24 November 2007 - 12:27 PM
#2824
Posted 24 November 2007 - 02:32 PM
Mene spet noro meče - res mam momente, ko bi najraj pobegnila in bi se mi je*alo za vse ... No, saj, počasi se mi že itak.
“… People are rivers, always ready to move from one state of being into another. It is not fair, to treat people as if they are finished beings. Everyone is always becoming and unbecoming.” (Kathleen Winter: Annabel.)
“Point of view is everything.“ (Kathleen Winter: Annabel.)
LIVE. LEARN.TRAVEL. LOVE.
#2825
Posted 24 November 2007 - 03:00 PM
Če bi fant vedel bi me iz kože dal.
Yes, it can happen so quickly. Life as we know it can change in a blink of an eye. Unlikely friendships can blossom, important careers can be tossed aside, a long lost hope can be rekindled. Still, we should be grateful for whatever changes life throws at us. Because all too soon, the day will come when there are no changes left.
#2826
Posted 24 November 2007 - 03:12 PM
[color=#CC33CC]Buggy, pridi k meni na Murakamija pa čaj!
Veš kolk bi z veseljem. O jaaaa ... Ampak dons bom brala samo algebro, če že kej, ker mi itak tko v glavi nabija, da nism sposobna mislt na nč druzga. Pa mal mi je slabo, pa nism še skor nč jedla dons :S Pa spet stokam. Grem delat, ti pa maš tud zihr kej za narest
Evo, takele primerke, kot je Špela, ki lahko brez slabe vesti spijo do 10ih, bi trenutno nekam poslala, ker se mam tooook za učit
#2827
Posted 24 November 2007 - 10:16 PM
“… People are rivers, always ready to move from one state of being into another. It is not fair, to treat people as if they are finished beings. Everyone is always becoming and unbecoming.” (Kathleen Winter: Annabel.)
“Point of view is everything.“ (Kathleen Winter: Annabel.)
LIVE. LEARN.TRAVEL. LOVE.
#2828
Posted 25 November 2007 - 10:04 AM
Zdele sem se prišla mal razpisat, ker sem postala tko jezna, da bi najrajši kričala. Moj dedek je star 93 let. Stanuje 8 km stran od mene in obiskujem ga skor vsak dan, oz. na dva dni. Skrbim za njegovega psa, skrbim za dedka, tako da ga strižem, perem glavo, umivam oči (je brez enega očesa), kupujem hrano za psa, ampule, pospravljam njegovo hišo, ker je tako, kot da bi bombo razneslo notr. Vse to delava skupaj z mami. Fora je pa v tem, da nas je 8 vnukov in ena pravnukinja, vsi s svojimi avtomobili in obiskujem ga SAMO jaz. Noben drug ga ne vključuje v svoje plane. Pa da ne bo kdo mislil, da to počnem, ker kaj dobim od njega. Ne dobim ničesar in tud nočem ničesar, tud vzela ne bi denarja, če bi mi ga ponujal. Tudi vso zemljo in hišo je prepisal na hčerko (mojo teto, ki je par let skrbela za mamo, k je bla priklenjena na pojstlo) in vse njegovo posestvo bojo dobile sestrične, ki se jim jebe za dedka. Tud povohajo ga ne. So take materialistke, da me boli glava. Jezi me to, ker je moja teta (ta, na kero je vse prepisano) totalna krava in zanj sploh ne skrbi, kot bi mogla. Tisto južno mu pripelje, pospravi nič, niti umije ga ne, niti ga ne natera, da bi prepoblekel tiste posrane hlače, k smrdi, da dol padeš.
In to počnem že 3 leta. Tri leta 4x na teden. Men se bo zmešal. Tudi zato, ker potem poslušam njegove žaljivke (reče mi prekleta in pa kurba), zato ker nočem tam viset po dve uri. On samo čaka, da midve z mami prideva, da tam kartamo in ko jest že vsa sita hočem po dveh urah domov, fašem od njega, da sm prekleta itd.
Saj ga razumem, od osamljenosti se mu meša in nam 3x na teden pove, da je hmal umrl, pri teh letih je še kompletno pri pameti, nič ga meče, razen tega, da je težek ko svinja. Stalno jamra, kok je sam, ampak glede na njegova leta ima presenetljivo veliko obiskov. Ampak, kadar midve z mami prideva in je tam kakšen obisk, začne dedek zganjat tak cirkus, da se čimprej losa obiskov, da me je sram; samo zato, da bi čimprej začeli kartat. Ko mu rečem, če bi prišel kdaj k nam, da bi pri nas jedel kosilo ali večerjo, pa niti slučajno ni za. On bi bil samo doma in da bi kartali.
Na jetra mi gre, da nas je vnukov in otrok tok velik, ampak so vsi tako brezbrižni, da mi gre na bruhanje. Dedek pa potem hoče meni vzbujat slabo vest, ker hočem po dveh urah že domov. Pizda, če bi vsak vnuk prišel k njemu en dan, bi blo to že ogromno. Ogromno. Ampak ne. A sm zdej jest edina, ki ma tok zavesti, al sem enostavno trapasta?
#2829
Posted 25 November 2007 - 10:10 AM
Fajn punca si, Frida!
---------------------------------------------------------------------------------------------
When you open your mind to the impossible, sometimes you find the truth.
#2830
Posted 25 November 2007 - 10:12 AM
#2831
Posted 25 November 2007 - 10:22 AM
#2832
Posted 25 November 2007 - 10:31 AM
frida,
“… People are rivers, always ready to move from one state of being into another. It is not fair, to treat people as if they are finished beings. Everyone is always becoming and unbecoming.” (Kathleen Winter: Annabel.)
“Point of view is everything.“ (Kathleen Winter: Annabel.)
LIVE. LEARN.TRAVEL. LOVE.
#2833
Posted 25 November 2007 - 11:01 AM
#2834
Posted 25 November 2007 - 11:04 AM
It's just a thought...
#2835
Posted 25 November 2007 - 11:08 AM
Itak pa veš, da je veliko stvari v življenju, ki jih pač moramo narediti, pa čeprav nam niso v veselje.
#2836
Posted 25 November 2007 - 11:10 AM
#2837
Posted 25 November 2007 - 11:11 AM
Ne vem no, sej se trudiš do neke mere, sam če ti pa začne vse skupaj tolk najedat, kot je napisala, pol pa ne vem.
Jst sm pač itak bolj egoistično naravnana, pa mi čist nič ne manjka.
#2838
Posted 25 November 2007 - 11:20 AM
#2839
Posted 25 November 2007 - 11:21 AM
Jst sm pač itak bolj egoistično naravnana, pa mi čist nič ne manjka.
Tebi ne, mogoče pa komu drugemu, ki bi mu morda kakšna tvoja pomoč prav prišla. Samo razmišljam, nimam pojma kako je s tabo v resnici ...
Je pa res, da hitro začneš z drugačnimi očmi gledat na egoiste, ko enkrat sma potrebuješ pomoč. Takrat to potem niso samo pač egiosti, ampak ljudje, ki nimajo v sebi dost kulture in čuta za sočloveka, da bi poskušal začutit tvojo bolečino in ti mogoče priskočit na pomoč.
Jaz tudi razumem, da so v življenju dolžnosti, ki jih ne moreš kar tako spregledat, četudi so zoprne, grozne in nevem kaj. Treba jih je narest, ker se mi tudi zdi žalostno živet življenje, kjer gledaš samo nase. Živimo v skupnosti in tko se je tudi treba obnašat. In ko bom jaz stara, bom mogoče tudi zagrenjena in tečna (nikol ne moreš vedet, kaj čas in starost prineseta) in takrat nočem ostat sama, osamljena in pozabljena. Bi rada, da bo takrat kdo ob meni toliko človeški, da mi bo prišel za kakšno urico delat družbo, me mal kratkočasit in razveselit ... četudi mu to ne bo glih predstavljalo najhujše žurke.
#2840
Posted 25 November 2007 - 11:28 AM
0 user(s) are reading this topic
0 members, 0 guests, 0 anonymous users











