Ooo, modno oblikovanje, to je bila tudi moja želja. <3 Potem so me prepričali, da naj grem v klasično gimnazijo. Kar mi je po eni strani tudi koristilo, no, ker bi verjetno precej odplavala na olikovni, imam slabo samodisciplino in nek bolj free/lažji učni program bi samo podpiral mojo sanjavost, tako me je pa prvo leto gimnazije precej prizemljilo, da se je treba zraven dat, če želim imet nek rezultat in sploh napredovat v višji letnik (po prvih testih matematike v prmev letniku sem se že poslavljala od hodnikov, mi je bilo res težko, nisem je marala, profesorja še manj, sem pa vztrajala, ker sem se zaljubila takrat in bi bil konec sveta, če bi morala it na drugo šolo, absolutno prevelik šok in sramota. 
)
Ja, jaz bi tudi priporočila, da ima kak tečaj pred sprejemnimi. To, da iščejo 'naravni' talent... Mislim, veščina pride, kot je rekla Jina, skupaj z vajo. In potrebuješ neko izhodišče, podlago, da se bolje izražaš, si bolj vešč, samozavesten, to ne ovira ustvarjalnosti ali tvojega lastnega izraza. Učiš še s tem, ko opazuješ, imitiraš, ponavljaš, širiš nabor svojih izraznih spretnosti ... Bolj, ko to počneš, boljši si. Vaja dela mojstra. Je pa tudi pomembno, kakšen je tečaj, učitelj.. Jaz sem imela eno akademsko slikarko, ki je bila okej. Ni vedela, kaj je na mojih sprejemnih, jaz še manj in sem bila nervozna, po drugi strani pa “Ignorance is a bliss” in sem prišla še kar nepripravljena in moj risarski del ni bil bog ve kaj v primerjavi s tistimi, ki so prišli iz umetniških smeri. 
Pri nas je (bil) definitivno plus, da ti je nekdo pokazal kak trik iz nabora tega, kar se je pričakovalo od kandidatov, iskalo.
Sošolka je zadnja leta našega faksa (bila je tudi od Jine sošolka 
) vodila priprave na sprejemce na našo smer in so večinoma bili vsi sprejeti, kar je uspeh. Pokazala jim je, kaj se išče na teh izpitih, oni so vadili in se učili, rezultat ni bil tako presenečenje. Je pa tudi rekla, da so bili pa kakšni tudi antitalent/so imeli drugačno predstavo o študiju in je skozi tečaj tudi kak odpadel.
Ona še zdaj vodi tečaje in uči risanje, ti lahko dam njen kontakt, da se samo slišita, pa še ona da svoje mnenje, pogled, pa morda tudi kako priporočilo, čeprav zdaj dela in živi v Berlinu. Ker bo imela še najbolj sveže in relevantno mnenje, glede na to, da se s tem zdaj profesionalno ukvarja.
Moja izkušnja, mnenje, čeprav sem se kasneje usmerila v umetniško smer:
Se mi zdi, da neka podlaga, usmeritev, teorija pomaga, da najdeš, kaj tvoj izraz in moč, kvaliteta, potencial sploh je. Pa možgani morajo začet dojemat likovni svet malo drugače, kot nekdo, ki izbere drugo pot. Jaz sem šla na en krajši tečaj, kjer se je posebej z mano in mojo smerjo ukvarjala mentorica, ker sem bila edina za krajinsko arhitekturo. Brez tega (po lastni kritični presoji, sam sem imela dejansko dober rezultat, ampak se je kominiralo umetniško + pisno/prostorska predstava/kritično razmišljanje) ne bi prišla gor, ne glede na to, da sem rada in še kar lepo risala. Tečaj je bil še kar brezvezen, ker mi je dala knjigo o vrtovih in potem sem risala po slikah, ona je pa komentirala, kaj lahko izboljšam. Sploh po enem letu drila na faksu se je videlo, kako se je roka izučila, izmojstrila, in potem vsako leto bolj. Nujno je res čim več risat, napredek je možen (po mojem mnenju in izkušnjah) samo ob tehnično/teoretično podprti negi tvoje prirojene veščine in interesu, angažiranosti.
Zdaj občasno rišem po youtube posnetkih, ta moja sošilka/kolegica skupaj s partnerjem ustvarja kanal Linescapes, pa mi je super, vsakemu, ko ga zanima risanje in bi se rad izboljšal, to priporočam, med korona zaprtjem sem ogromno prerisala skupaj z njima in se mi je vrnila želja po risanju, pa tudi z vsako vajo, izzivom, spremljanjem njunih videov, sem postajala bolj suverena. Je pa to točno tak tip risanja, ki me zanima, pretežno krajina, risanje z akvareli, kulijem, svinčnikom. So pa tudi vaje, ki krepijo druge veščine, predvsem domišljijo, to, da premagaš strah pred praznim papirjem, da rišeš in se ob tem zabavaš, sproščaš. Da rišeš na način, da spremeniš pristop, kako gledaš na ojekt, ki ga rišeš. Vse temelji na strokovni literaturi in je zaradi tega tudi efektivno v smislu učenja. Imata še opcijo članstva v skupini, in že poldrugo leto tam sodelujem, čeprav mi nekak ne znese več toliko posvečat časa temu. Izpostavljam zato, ker je pomemno, da te skupnost, skupina, kreativni prijatelji in konec koncev mentor tudi spodujajo in si si v motivacijo, oporo, pomoč. Potem pa pridejo rezultati, ki te tudi hranijo in ohranjajo radovednega in željnega nadaljevat.
Pa itak ni vedno gušt to počet, včasih se moraš prisilit, nimaš navdiha, nimaš idej, ne gre ti, kot si si zamislil, drugi delajo bolje, so bolj talentirani, jim gre lažje, se primerjaš, tekmuješ, si nesiguren, včasih te pa en majhen uspeh nagradi in se počutiš takoj olj suverenega. Na dolgi rok se mi zdi, da to daje (boljše) rezultate in jasnost v smislu, a je to zate ali ne (manj vešči in angažirani sošolci pri nas, ki so potem šli pač v smeri, ki so jih zanimale).
