1076 replies to this topic

[Ana]

Ja saj vem da je optimističen. Ampak do zdaj mi je moje cilje glede "zaposlitve" nekako uspelo izpolniti. Stremim k temu, da mi jih bo tudi v prihodnje uspelo.

[Jinadaze]

Saj je bolje tako, kot pa da bi že zdaj videla vse črno. Do neke mere, da potem nisi preveč razočaran.

[Kalypso]

Jaz zaenkrat razmisljam podobno kot ana. Dajem prednost temu, da najdem delo v svoji stroki in cetudi je slabo placano ali pa sploh ni placano, pridobim izkusnje za katere upam da mi bodo koristile nekoc v prihodnosti, da dobim delo v svoji stroki, ki ga bom z veseljem opravljala. Ce bi mi bil prioriteta denar, potem ne bi studirala tega kar sem, saj v tej branzi ni denarja. Gonilo da vztrajam mi je spomin na muko s katero sem hodila v sluzbo, ki je nisem marala in lahkota s katero sem pocela stvari, ki so me veselile. In zaenkrat sem tudi jaz, tako kot Ana optimisticna...

[Fluffy The Stud Eater]

Velikokrat ni problem v tem, da te delo kot samo ne bi veselilo, ampak so problemi drugje - v neprimernih odnosih s strani

delodajalcev, neprimernih odnosih med zaposlenimi, neprimernimi plačili, itd. Tukaj jaz bolj vidim težave. V takšnih

razmerah se ti pač vse priskuti.

 

Se do neke mere strinjam, da denar zdaleč ni vse pri službi, ni pa ravno postranskega pomena - na koncu koncev je denar

tisti, ki ti omogoča preživetje. Vprašanje pa je potem seveda, kdo je bolj srečen - tisti, ki solidno zasluži in gre nečimrn v

službo (ampak spet - če solidno zasluži, najbrž ni tako hudo nezadovoljen s svojim položajem v službi) ali pa tisti, ki z veseljem

opravlja službo, pa ne zasluži dovolj za svoje potrebe/želje. Odvisno od posameznika. Jaz priznam, da mi je višina plače precej

na vrhu prioritet, ni pa prva.

[-supergirl-]

Kot je fluffy napiala, vse je odvisno od prioritet in perspektive. moja prva služba (pripravništvo) je bilo prvo polovico ok (ne idealno), dogajalo se je, nekaj novega sem se naučila. in me ni motilo, da sem dobivala mizerno plačo. ptem so se odnosi spremenili, kot pripravnica sem bila postavljena na stranski tir in sem hodla v službo dobesedno na uro gledat. vsako jutro, ko sem morala v lsužbo mi je bilo slabo in odštevala sem dneve do dopusta, do dneva, ko mi bo pitekla pogodba. in tudi plača me ni zadovljevala. ker sem imela prevč časa, sem tudi ugotovila, da me plačujejo mimo sistemizacije in mimo zakona in, da v javnem sektorju pripravnik dobi več kot je minimalna plača. stvar se je končala s tožbo. in ja, če bi jaz kot pripravnica osebnostno napredovala in se dobro poutila, ne bi študirala zakonodaje in ugotavljala kje se jo krši.

 

sedaj, ko iščem novo službo (že eno leto) in imam otroka in stanovanjski kredit, pa seveda gledam na denar. trenutno mi je prioriteta, da dobim službo (čeprav pod stopnjo moje izobrazbe), vendar pa bi za dober denar marsikdaj stisnila zobe.

v prihodnosti upam, da se bo situacija normalizirala in da bom dobila službo, ki me bo izpopolnjevala in bom v delu uživala. denar je sredstvo za preživetev, ampak če ga imaš več kot ga nujno potrebuješ je super.

[Kalypso]

Saj, cisto odvisno od situacije v kateri si. Ce bi jaz imela na grbi kredit in otroka, tudi sama ne bi pomisljala in bi dala prednost denarju. Na sreco pa sem v taksni situaciji, ko nimam nekih velikih skrbi glede denarja in lahko imam drugacne prioritete. Jaz se ne slepim, da obstaja popolna sluzba. Saj kot je fluffy povedala, obstaja mnogo dejavnikov, ki ti lahko se tako zanimivo delo prilskutijo ali se tako zoprno priljubijo. Tu je res veliko odvisno od posameznika kako sprejema vso situacijo v kateri je.

[Frida]

To je pogosto vprašanje na razgovorih, sklepam, da Ana zaradi tega sprašuje. 

 

 

Mislim, da se marsikdo v teh časih ne more.

Normalno, saj nisem pisala oz. mislila samo zase.

[Kami]

sedaj, ko iščem novo službo (že eno leto) in imam otroka in stanovanjski kredit, pa seveda gledam na denar. trenutno mi je prioriteta, da dobim službo (čeprav pod stopnjo moje izobrazbe), vendar pa bi za dober denar marsikdaj stisnila zobe.
 

 

jaz sicer imam službo, ampak ne ravno bajno plačano (ni blizu).

Pa imam prioritete zato ravno drugje - da dobim ravno toliko, da "preživimo" mesec in mi je veliko pomembneje, da so odnosi v službi dobri, da hodim domov relativno spočila, da imam urejen delavnik (da mi ni treba pogosto podaljševat). In opravljam dokaj nezahtevno delo.

In pač računam, da bo moja kariera prišla na vrsto, ko bosta otroka starejša in me ne bosta več toliko potrebovala (še par let, pa bo vsega "konec"). 

 

In sem se ravno ta vikend spomnila, kako sem bila pri svojih 20+ ambiciozna, kako sem bila pri 23ih brand manager, ker sem se gonila, skoz dokazovala, učila, sama sebi postavljala zelo visoke cilje ... in če bi tako nadaljevala, bi bila danes verjetno na enem precej visoko plačanem delovnem mestu. Ampak sem imela na drugi strani totalno slabe odnose v službi, sama sem bila nezrela za tako mesto / dogovornost in sem vse jemala še preveč osebno. Kakor mi je delo po eni strani ustrezalo, me je po drugi ubijalo. Domov sem prišla ob 18h, pojedla kosilo in šla spat do naslednjega dne, z mojim in družino sem se skoz kregala, ker sem bila vsa nadrkana, preutrujena.

In takrat sem ugotovila, da so (vsaj kar se mene tiče) najpomembnejši odnosi v službi. Tudi če mi samo delo ni ravno na kožo pisano, če bi raje kaj drugega delala, tudi če plača ni visoka, če se nisem veliko naučila ... če so odnosi OK, se da vse ostalo bistveno lažje prenašat.

 

Tako da najprej odnosi, potem všečno delo in nabiranje izkušenj za prihodnost in šele nato plača (če ta enkrat pokriva mesečne stroške). Če pa ne pokriva, je pa seveda plača na prvem mestu!

[-supergirl-]

 

Tako da najprej odnosi, potem všečno delo in nabiranje izkušenj za prihodnost in šele nato plača (če ta enkrat pokriva mesečne stroške). Če pa ne pokriva, je pa seveda plača na prvem mestu!

 

to je tudi moje razmišljanje. v moji zadnji službi (ok, tistih nekaj mesecev, ko sem prišla iz porodniške, pa do volitev je bilo vse bolj tako tako, se je že videlo, da smo eden drugemu konkurenca) je vse to bilo. super kolektiv, delo, ki sem ga z veseljem opravljala. pa še plača je bila dobra.

[_M_]

Jaz bi svojo službo zamenjala le v primeru, da bi bila plača res hudo boljša, recimo, da bi namesto 1.000 € dobila 2.000 € neto. Ampak ne vem, če bi se lahko odpovedala vsem +, ki jih imam tukaj.

Zadovoljna sem z odnosi, tako s svojimi neposrednimi sodelavci (OK, z nekaterimi logično, da se bolje ujameš) kot tudi z nadrejenimi, saj ni tistega tipičnega  hierarhičnega vzdušja, ampak se npr. z direktorjem našega podjetja vsi tikamo in odlično razumemo, ker je res človek na mestu, obvlada zadeve in če je  potrebno, se potrudi pomagati tudi v povsem banalnih zadevah, v kolikor  pride zadeva do njega.

Všeč mi je, ker se lahko sama odločam, kdaj in če bom dlje ostala v službi in ker nam nadrejeni popolnoma zaupajo sposobost te presoje in jim je jasno, da v glavnem vsi delamo zelo odgovorno. V bistvu ne rabimo šefa, je bilo enkrat rečeno v hecu, hehe   Ona pač dela svoje stvari, mi pa svoje.

Nikoli ni problem dobiti dopusta, o tem se moram samo uskladiti s svojo zamenjavo, bonitet imamo itak nadpovprečno, edino kar je, je to, da je samo delo precej naporno in na momente terja od človeka več kot 100% al kako naj povem, naše delo pač ni tako, da bi lahko zjutraj rekla, dans bom pa naredila to pa to in si naredila plan dela, ker smo v bistvu vedno na udaru in se nam zadeve odpirajo kar sproti.

[Buggy]

Pri nas je tudi ravno danes tekla debata, kako so se izboljšali odnosi odkar smo tri tanove prišle, 8 nas je v pisarni, pa se nič ne grupiramo, vsak dan se do solz nasmejimo, pa ne enkrat, med malico se imamo super, vsi si pomagamo in je kar se tega tiče zadnje čase res super duper fino fajn. Sem vsak dan po vsaj 9 ur v službi, pa imam vseeno popoldne še dovolj energije za pospravljat/kuhat/likat/it tečt, na sprehod itd ipd, poleg tega mi je pa tudi delo samo noro všeč, ravno prav sem lahko šef, ravno prav se lahko odločam, ... edino kar je, je, da imam do marca, ko pride ena s porodniške, res ful ogromno dela, mi bo mogoče potem malo pasalo, če bo kak dan kaj manj, čeprav ful manj pa spet ne, ker rabim bit neprestano v pogonu in se počutit koristno in produktivno. Kar se tiče odnosov z ljudmi v drugih oddelkih, pa tudi zadnje čase dobivam same pohvale, predvsem na račun tega, da mi nikoli ni problem kaj dodatno pogledat, pobrskat in komu pomagat.

[Limona]

Jaz sem vesela, da sem dobila službo na svojem področju. Plača je pač "šolska", ampak vse druge pozitivne stvari odtehtajo. Tudi meni dobri odnosi veliko pomenijo, predvsem pa to, da mi ni, kot je že ena pred menoj rekla, v nedeljo cela muka razmišljati o tem, da bo v ponedeljek zjutraj spet treba v službo.

[Marmelada]

Jaz sem zaenkrat bolj taka, kot Hevea. Si mislim, da me sigurno ne bodo vzeli. Iskala bom na svojem področju in na začetku ne mislim gledat preveč na plačo, ampak samo da dobim. Poleg tega sem itak začetnik in ne morem pričakovati ne vem kakšnih denarjev. Skrbi me, ker na svojem področju nimam nobenih izkušenj, čeprav vem, da je 3/4 diplomantov moje smeri v enakem položaju.

 

Zadnjič je sicer v eni drugi temi tekla debata o piercingih. Sem bila presenečena, ko je Sade napisala, da so v trgovini z oblačili zahtevali, da odstrani piercing. Ne rečem, če delaš na banki, v zdravstvu ipd., ampak trgovina z oblačili? Nisem vedela, da so povsod tako strogi glede enega piercinga. A so tako strogi tudi, če jih imaš samo v ušesih, ali je problem samo na obrazu?

[Jinadaze]

Meni je prav žalostno, da se 1000 € neto tretira kot dobro plačo za nekoga z diplomo ali celo magisterijem.

[Marmelada]

Tudi meni je žalostno, ampak mislim, da je v Sloveniji povsod tako... Sploh če komu starejšemu poveš, da so pripravniške plače za pravnike okrog 700, 800 €, ti rečejo, da saj to je dobro in da kaj se pritožuješ. Fant ima diplomo, dela že 5 let, pa še v poklicu, ki je iskan, pa ima plačo pod jurja, kar se mi zdi malo. Po drugi strani pa se mi ne zdi fer, da imajo nekateri, ki imajo samo polovični delovnik in so čisto na začetku kariere, višjo plačo, kot nekdo, ki ima tudi diplomo in dela 8 ur.

[-supergirl-]

Jinadaze, ni veliko za nekoga z magisterijem, ampak to je žal realnost. jaz imam univ. diplomo, delam magisterij, pa bom sedaj vzela kakršnokoli delo, tudi takšno za 800€. ker moramo preživet. pa še nekaj, še takšne službe ne dobim.

[Špela]

malo prej sem zasledila en oglas za delo asistenta direktorja in je potrebno prijavi obvezno priložiti 2 priporočili o preteklih izkušnjah - torej začetniki avtomatično odpadejo, hkrati pa želijo hitro učljivo osebo. sej ne veš, a bi se jokal al smejal. jaz bom za štos poslala prijavo, kljub temu, da ne izpolnjujem vseh pogojev.

[-supergirl-]

ta oglas sem tudi jaz zasledila

[_M_]

Špela, seveda pošlji, pri meni je nekaj pomenilo tudi mnenje od ljudi iz podjetja, kjer sem delala preko študenta in tudi jaz drugače nisem izpolnjevala vseh pogojev, pa so me vseeno izbrali.

[Jinadaze]

Jinadaze, ni veliko za nekoga z magisterijem, ampak to je žal realnost. jaz imam univ. diplomo, delam magisterij, pa bom sedaj vzela kakršnokoli delo, tudi takšno za 800€. ker moramo preživet. pa še nekaj, še takšne službe ne dobim.

 

Ja, saj. Meni je to bedna plača.