246 replies to this topic

[Sinnaia]

Jaz bi pa ful zamerila, če bi najboljša prijateljica vedela, pa mi ne bi povedala. Če bi kdaj prišlo do tega, hočem vedeti čim prej. Čeprav mi res ni jasno, kako lahko nekateri to glumijo in vlečejo tudi po več let, ne da bi partner pogruntal (pustimo tiste, ki si namenoma zatiskajo oči).

[Emily]

Jaz bi enako zamerila boljšim prijateljicam, da bi vedele pa da mi ne bi povedale. Če bi vedela za fante najboljših prijateljic bi prijateljicam povedala, če pa bi se šlo samo za znance pa se ne bi vmešavala.

 

Drugače pa vem za sto ljudi, sploh za veliko pripetljajev v službi, ko imamo službene zabave itd.....pa tudi tako izven in žal vem za take ljudi od katerih ne bi tega nikoli pričakoval.

Recimo en sodelavec je na službeni zabavi prevaral svojo zaročenko, se še par mesecev potem dobival s to sodelavko - sicer sta zdaj zaključila (naj bi?), ampak on je še vedno srečno zaročen in se ima boljše kot kadarkoli, njej se itak ne sanja. Tooooliko zgodb vem, da brezveze. Potem nekdo, ki sem mislila, da je eden najbolj skuliranih ljudi na svetu je bil z eno mladenko za eno noč in to s študentko, ki je delala in je bilo ful te privlačnosti med njima, sta pač potešila to eno noč na neki zabavi, se nikoli več slišala...njemu je pa itak punca čez tri mesece rodila otroka. Sploh ne smem razmišljat, ker vem toliko teh zgodbic, da je prav sick. Zadnjič pa mi eden izmed najboljših prijateljev s katerim se poznava v nulo in vem da bi včasih dal roko za to da bi imel punco s katero bi se ful razumel in pač imel happy zvezo, kar naj bi imel pa mi je zadnjič priznal, ko sva se nekaj pogovarjala o teh stvareh, da je to vrjel do ene 23 leta zdaj pa opaža, da je čedalje bolj težko ostati zvest. 

[ananas]

Jaz sem bila v situaciji, ko mi je nekdo namginil, da je mojo dobro prijateljico prevaral fant na nekem potovanju. Ni bilo nič konkretnega rečeno, ampak tako med vrsticami sem razumela tako. Zabičano mi je bilo, da ji ne smem povedat. Bila sem v precepu.

Ker nisem bila prepričana, če to drži ali je bilo samo neko bahanje, ji nisem nič omenila. Že takrat sta imela krizo in sta stalno šla narazen, pa spet skupaj... Bila je tudi tako slepa glede situacije, da bi se verjetno skregala z mano, če bi ji namignila. Takrat sem presodila, da ji ne povem. Sta šla kmalu dokončno narazen. Še zdaj nisem prepričana, če sem prav naredila. Se je pa vsaj zanjo dobro izšlo, ker je spoznala med prebolevanjem bodočega moža

[Matilda]

Jaz mislim, da si prav naredila. Namreč če nisi 100% prepričan, da se je nekaj res zgodilo, lahko narediš več škode kot koristi. 

 

Hkrati pa ne razumem, zakaj bi nekdo nekaj tako pomembnega, kot je varanje (v kolikor se to res dogaja) zamolčal dobremu prijatelju. 

Saj ne more z mirno vestjo tega gledati in se delati, da se ga nič ne tiče, ali pač?

[_M_]

Jaz sem bila v prejšnji vezi s strani najboljše prijateljice "obveščena" o nekih govoricah, torej ni bilo nič 100%, da se je karkoli zgodilo, ampak nikoli nisem niti pomislila, da bi ji to zamerila, prav nasprotno. Pač posredovala mi je info, ki jo je slišala v zvezi z mojim bivšim in eno žensko, midva pa sva potem tud razčistila še isti dan.

[Jinadaze]

Namreč če nisi 100% prepričan, da se je nekaj res zgodilo, lahko narediš več škode kot koristi. 

 

 

Se strinjam, hkrati pa se mi zdi, da "brez dima ni ognja" velja tudi v tem primeru. 

Pa še vedno sem prepričana, da obstaja določen tip ljudi, ki ne bi partnerja nikoli prevarali, ne glede na okoliščine. Koliko je takih in kako najti takega sopotnika, je pa drugo vprašanje.

S človekom, ki bi izrazil željo po odprti zvezi, pa čeprav bi bila zanj ta opcija le potencialna, jaz ne bi mogla biti.

[Fiona]

Hja no, smo si različni, hvala bogu da je tako.

Jaz nisem čist ziher, če bi hotla sploh izvedet od koga, da me partner vara npr. Pomojem da ne, razen od njega samega. Ne znam razložiti točno zakaj tako mislim....Zato tudi jaz ne bi govorila naokrog. Imam prijateljico, ki je prevarala moža in o tem debatirala z mano, a mi na pamet ni padlo, da bi šla to njemu govorit. No potem mu je tudi vse do potankosti povedala, pa ni šlo za seks itd....Tudi onadva sta na koncu prišla do tega, da nikjer ne piše, da za njiju odprta zveza čez nekaj let ne bo opcija, ali pač, da se njune poti ne bodo razšle, če pač ne bosta več gledala v skupno smer. Pa sta poročena in imata otroka.

[_M_]

^^seveda ne bi šla možu povedat, če je pa ta ženska boljša prijateljica in tvoja večja zaupnica kot  pa njen mož...

[Fiona]

Ma ja, dobro, sam enim je še to sporno....

drugače se pa valda strinjam.

[Marmelada]

Jaz se strinjam s tem, da če nekaj ni 100 %, če so samo neke govorice, je bolje biti tiho, ker lahko narediš več škode, kot koristi. Mogoče je kdo samo videl koga ful podobnega in je mislil, da gre za varanje, lahko je kdo kaj pomešal, slišal od ne vem koga, pa na koncu sploh nič ni. Če bi jaz videla, da je fant katere od najboljših prijateljic bil z drugo žensko, bi ji povedala. 

[rea]

jz bi povedala, če bi vidla njenga tipa na lastne oči, drugač ne.

mi je pa vseen, če bi mi prjatlce povedale, tud lah...

[Jinadaze]

http://www.siol.net/...ian_horvat.aspx

[Kami]

Zanimivo razmišljanje!

[Jinadaze]

Je zanimivo, hkrati pa se mi zdi čisti idiotizem in v svojem mišljenju že predpostavlja, da nihče (razen tistih 5 % ljudi ali še manj) ne more najti partnerja, ki bi ga zadovoljil v vseh pogledih. Nikakor pa to ne more biti spoštljiva zveza, za moje pojme. Saj nismo živali, ki bi svojo spolno slo tešili na vsem, kar leze in gre. In spolnost še zdaleč ni le fiziološka potreba, ampak intimna stran zveze, brez katere le-ta ne more preživeti oz. biti kvalitetna.

Sicer pa ni svojega mnenja podkrepil z nobeno teorijo, niti ni strokovnjak. Je samo en xy tip, ki mu je uspelo izdati knjigo, v kateri mora biti njegov prav edini prav.

[Frčica]

Pa mene zanima kako je prišel do tega, da je le 5% ljudi zadovoljnih v zvezi. S kakšno metodologijo in kakšnim vzorcem ljudi, da lahko to tako zlahka trdi.

[Kami]

 In spolnost še zdaleč ni le fiziološka potreba, ampak intimna stran zveze, brez katere le-ta ne more preživeti oz. biti kvalitetna.

to je po moje zelo stvar človeka, kot tudi sama definicija sreče oz. kavlitete.

 

Saj smo že nekajkrat razpravljali, da nekdo je lahko zelo srečen samo zato ker ima občutek take ali drugačne varnosti v vezi, čeprav dejansko ni "srečen" v tej vezi.

Oz. kot mi je enkrat kolegica poskušala razložit neko njeno (za moje pojme) zelo čudaško vezo: z njim mi je zelo težko in trpim ampak brez njega bi mi bilo še veliko težje .... jaz sem jo kar gledala, ampak če je ona tako občutila, ji nobeno moje teoriziranje ne bo spremenilo mnenja.

 

ma jaz res vedno bolj spoznavam, da smo si zelo različni predvsem pa okolica zelo "odstopa" od moje ideje kaj je "prav, dobro, zadovoljivo, sprejemljivo..."

[Adriane]

Članek sem 1x že brala, a pozabila, kaj točno piše v njem. Se pa spomnim občutka strinjanja z njim, kako partnerji pristanejo na marsikatero ponižanje, medtem ko skačejo v luft, če druga polovica zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

Tekom nekaj let se je moj pogled na varanje spreminjal. Od strogega obsojanja, preko večje tolerance - uprla sem se na lastne izkušnje in na teorijo občega spreminjanja, med drugim tudi osebnosti in posledično medsebojne (ne)kompatibilnosti - in vse do vprašanja, kaj to sploh je.

Če pogledam čustveno indiferentno, vidim zelo lepo povezavo z zgodovinskimi pravili, postavljenimi s strani plemičev in Cerkve za lažje nadzorovanje naroda. Nadzorovanje in hkrati polnjenje državnih in cerkvenih blagajn ob naravno-impulznih kršitvah. Imenovanje greha se je tako dolgo ponavljalo, da se ljudje samoobtožujejo, če jim zaščemi med nogami ob pogledu na koga drugega in družine razpadajo, ker si je nekdo dovolil podležti naravnemu reprodukcijskemu nagonu.

Ljudje niso lastnina. Vrednost, da je nekdo s tabo, kljub temu, da je svoboden in se iz dneva v dan odloča, da med VSEMI izbere ravno TEBE, se ne more primerjat z navideznimi okovi telesne nedotakljivosti.

Ni prav, da ljubljenega omejujemo pri spoznavanju drugih, ali da pustimo omejevati samega sebe pri tem.

Postavili smo neka pravila zaradi lastne nesigurnosti in nekih kvazi pravilnih konceptov zdravega razmerja, zaradi česar organsko repulzivno reagiramo že ob misli na to, da bi se "NAŠEGA" partnerja dotaknil še kdo drug.

Sedaj pa še moj čustveno obarvan komentar: žal, zaenkrat še nisem sposobna deliti partnerja. Trenutno tudi on ne izraža po čemur takšnem, tako da se s tem niti ne ukvarjam nekaj intenzivno. Se pa trudim brzdat morebitna notranja vretja ljubosumja, ko opazi kakšno žensko in si razlagam, da so to le odzivi zdravega, seksualno budnega in reprodukcijskega moškega. (Opazila sem, da se v 99,99% oglasi v bistvu moj ego, češ, "Ona pička si pač ne bo mislila, da moj fant "poglejuje" za njo, ker mu jaz nisem všeč!" Sploh pri kakih, ki imajo po sobi zalimane postre lastnega telesa.)
Prav tako se trudim ga ne omejevat pri nobenih morebitnih novih poznanstvih ali pijačah s starimi. Res je, da je Ž., kar se tega tiče zelo "nezahteven", ker se ne giblje toliko v ženski družbi in tudi ne izraža nekaj zanimanja za kaj takega, a vendarle.

Če potegnem črto, je varanje notranji dogovor med partnerjema. Družba bo pa itak vsakega obsojala, ker je frustracijsko-zakompleksana in popolnoma oz. vedno bolj neučlovečena. (beri: prerada se ukvarja z drugimi namesto s sabo)

--------------------------------------------------

Že najmanj 2x se mi je zgodilo, da sem zvedela za varanje. Ker je šlo za kolegialnost z obema, sem obakrat "pozvala" tista, ki varata, naj povesta svojim partnerjem, drugače bom jaz. V prvem primeru je razmerje razpadlo in šlo na boljše, v drugem je prišlo do prekinitve.

[Adriane]

‘I bedded 12 strangers in a year — with my husband’s permission’ (KLIK)

"But the lessons I learned weren’t purely physical. They were about growing up, making mistakes, learning to live without so much fear, owning up to my dark side and, eventually, finding out the difference between being a “good girl” and a good person."

"We knew we were both sleeping with other people, but we kept to the rules and never spoke about it. We had sex as always and the open marriage spiced things up — at least at first.

But, by the end of the 12-month project, moving back home full time proved more difficult than I had thought. After you open up a marriage and experience a whole range of sexual variety and aspects of yourself you’ve never had before, it’s hard to put everything back in the box.

You’re changed."

"Suddenly I found an updated version of myself. The person I was at 44 was so much different than the woman I’d been when I was last single at 26. She was less shy, more confident, wilder."

[Matilda]

Tekom nekaj let se je moj pogled na varanje spreminjal. Od strogega obsojanja, preko večje tolerance - uprla sem se na lastne izkušnje in na teorijo občega spreminjanja, med drugim tudi osebnosti in posledično medsebojne (ne)kompatibilnosti - in vse do vprašanja, kaj to sploh je.

Če pogledam čustveno indiferentno, vidim zelo lepo povezavo z zgodovinskimi pravili, postavljenimi s strani plemičev in Cerkve za lažje nadzorovanje naroda. Nadzorovanje in hkrati polnjenje državnih in cerkvenih blagajn ob naravno-impulznih kršitvah. Imenovanje greha se je tako dolgo ponavljalo, da se ljudje samoobtožujejo, če jim zaščemi med nogami ob pogledu na koga drugega in družine razpadajo, ker si je nekdo dovolil podležti naravnemu reprodukcijskemu nagonu.

Ljudje niso lastnina. Vrednost, da je nekdo s tabo, kljub temu, da je svoboden in se iz dneva v dan odloča, da med VSEMI izbere ravno TEBE, se ne more primerjat z navideznimi okovi telesne nedotakljivosti.

Ni prav, da ljubljenega omejujemo pri spoznavanju drugih, ali da pustimo omejevati samega sebe pri tem.

Postavili smo neka pravila zaradi lastne nesigurnosti in nekih kvazi pravilnih konceptov zdravega razmerja, zaradi česar organsko repulzivno reagiramo že ob misli na to, da bi se "NAŠEGA" partnerja dotaknil še kdo drug.

Če potegnem črto, je varanje notranji dogovor med partnerjema. Družba bo pa itak vsakega obsojala, ker je frustracijsko-zakompleksana in popolnoma oz. vedno bolj neučlovečena. (beri: prerada se ukvarja z drugimi namesto s sabo)

 

Se strinjam. Danes sem imela s kolegom eno globjo debato o romantičnih odnosih, seksu ipd.

Normalno in naravno je, da nam je tekom življenja fizično privlačnih več oseb, da se mogoče kdaj zatreskamo in nam našopa ob tisti osebi adrenalin,

čeprav smo že več let v zvezi, ki nas zadovoljuje (ali pa vsaj tako mislimo). Potem je stvar tega, da si razpucamo v glavi, zakaj je do tega prišlo - ali nas zveza dejansko

ne zadovoljuje, tako kot bi si želeli; oziroma ali nam bi več pomenilo zadovoljevanje trenutnih potreb in iskanje adrenalinskega rusha ali pa ohranitev dobrega odnosa v obstoječi zvezi. Dejstvo je, da v dolgoletni zvezi ni več metuljčkov nonstop, da seks morda ni več tako vznemirljiv, kot je bil na začetku, da je seksa morda manj ipd.

In s tem ni absolutno nič narobe, če sta oba s partnerjem zadovoljna s svojim odnosom oziroma s spreminjanjem le-tega. Zdi se mi, da marsikateri par med sabo ne zna skomunicirat, če začenja it kaj narobe, če se nekdo začne čutit prikrajšanega oziroma da odnos ne izbolnjuje njegovih potreb v dovoljšni meri, zato pride do varanja in razhodov.

Presenetilo me je, ko je ta kolega rekel, da s punco seksata 1x na mesec (živita skupaj, v zvezi sta pa 7 let), ampak ko je nadalje razlagal, da jima to zaenkrat čisto ustreza in da nista obremenjena s predstavami, kako naj bi bilo idealno, mi je dal marsikaj misliti. Se mi zdi, da smo dostikrat morda nevede obremenjeni s predstavami in pritiskom družbe in medijev o tem, kakšna naj bi bila idealna zveza in idealen seks - najmanj 3x na teden, divje in vznemirljivo in obema vedno hkrati pride - karikiram, ampak mislim, da ni daleč od tega, kar nam poskuša zunanje okolje prodat.

Oba sva se tudi strinjala, da ne bi mogla biti v odprti zvezi in da ta ne more delovati na dolgi rok.

[Jinadaze]

Se strinjam s tabo in tvojim kolegom. Je pa velik problem, če se partnerjeva libida bistveno razlikujeta, taka zveza ne more preživeti.