337 replies to this topic

[ora]

Sama sem imela 2x težave ampak vse v milejši obliki (ja to lahko rečem zdaj, ko je za mano, ko nimaš volje zjutraj vstat se ti ne zdi nič kaj milo). V začetku gimnazije je bil problem s hrano. Ob koncu depresija. Sem tudi vedno prišla skozi brez zdravil. Ampak ne uspe vsakemu in ko zdaj gledam nazaj sem veliko tvegala, ko nisem hotela pomoči... Ampak uspelo se mi je pobrat, trajalo je pa ziher eno leto, najmanj. Pusti posledice, spremeniš se...

[luci]

Js nisem rekla, da nej ne sprejme pomoči, ampak da se lahko ozre tud za drigo vrsto pomoči, kot so pa tablete. Kar se pa posledic oz. sprememb tiče, so pa itak vedno, ne glede na vse (kemija tud pušča sledi za sabo). Itak se pa ljudje skoz spreminjamo, odraščamo, oz. duševno rastemo...

Odločitev je pa itak odvisna od vsakega posameznika ane

[riddle]

Ena moja sošolka s faxa je pisala diplomo na to temo...nisem šla brat v detajle, se mi pa zdi zanimivo, zato delim z vami

diplomska

[Ancka Pomarancka]

^ link ne bo pravi

[riddle]

popravljeno

Diploma

[ora]

Mislim, da si na pravi poti.

Diploma mi je zanimiva, pokaže čisto nek drug zorni kot depresije. Meni je do zdaj znan bolj medicisnki, pa kar vem iz lastnih izkušenj. Kakorkoli, pod to diplomo se ne bi podpisala, ker se mi zdi zanikanje depresije kot bolezni, čeprav jo skozi vse delo poimenuje kot motnjo. Pa tudi definicije, razdelitve itd. si nasprotujejo z medicinskimi. Težko sprejmem in ni mi blizu.


Luc, ne vem zakaj si se na moj post obesila, pisala sem o sebi, svojih izkušnjah.

[luci]

Aja, se opravičujem potem

[ora]

oproščeno

[ora]

Meni se zdijo vsa ta zeliščna pomagala zelo fajn. Škoda ker ljudje več tega ne poznajo, vsi se vse preveč na zdravila obračajo. Saj so nam že kot malim vedno dajal časj kamilic, sivke itd. za pomiritev, pa kadar nismo mogli spat, ne vem zakaj to kot starejši opustimo. Pa šentjanževko starejši ljudje veliko uporabljajo, vsaj tisti, ki so doba s takih koncev, kjer jo je precej, si hitro spomagajo sami. Mi je pa zopet zgrešena miselnost, da depresija ni bolezen in uprašanja o njenem obstoju. Pa tudi zdravila, ki so tu navedena. V teh letih, ko sem vsako leto vsaj po en mesec delala na psihiatriji, še nisem videla, da bi kdo predpisal Prozac, Cipralex pa vsega skupaj mogoče 5x. Je pa res, da depresije, ki se zdravijo v bolnišnici zgledajo drugače, velikokrat so pridruženi še psihotični simptomi in znaki. Mogoče že zato depresivne motnje drugače tretiram, ker se mi zdijo le vrh ledene gore. Poleg tega ne gre za zdravljenje čustev in občutkov, ker le ta sama po sebi niso problem, problem nastane, ko se človek ne zmore soočiti s svojimi težavami ali je pri tem neuspešen, ne zna ukrepati. Žalost je normalna, jok je normalen, to ni nekaj, kar bi bilo potrebno zdraviti, potrebno je človeku pomagati se soočati, naučiti ga veščin, ki so za to potrebne. Mogoče je to znanje in sposobnost že imel, pa mu jo je spremebna okolja ali nek drug stresni dejavnik odvzel.

Nikomur ne vsiljujem svojega mnenja sm ga pa morala povedat

[ora]

Ja jok je lahko odličen za spoščanje negativnih čustev, ventilacijo. Včasih se ti res nabere toliko ene krame, ki je nisi sposoben ubesedit ali se pa nimaš komu zaupat in je jok prav terapevtski.

Šport je pa itak zakon zaradi ful stvari. Med tekom si jaz ful prepucam glavo, uredim misli, sprostim se, pa še utrujena sem in se lepo naspim. Meni ful pomaga pa tudi fitnes mi je fajn zdaj, ker si res v enem svojem svetu, pa koncentriraš se na pravilno izvajanje vaj, štetje ponovitev in ti vse ostalo nekak zbeži iz misli.

Sem študentka in sem prek študenta pa tudi skozi prakso dosti stvari videla. Zdaj trenutno sem v bolnici, ampak ne delam na oddelku. Končujem diplomo oz. bom mogla še malo popravit. Diploma je na temo duševnih motenj in komunikacije... Psihiatrija in psihologija sta me od vedno zanimali in si tudi želim delat na psihiatriji. Pri nas imamo v družini očitno to prav malo v krvi skozi pripovedovanja starih staršev imam tudi priložnost primerjat med "včasih" in "danes" in je res super, ko mi pripovedujeta in res vidiš kako so se stvari spremenile, pa znata dat kašn fajn nasvet

[ora]

Samo maser si težko, ni ravno biznis. Če pri komu delaš, ti on pobere del zaslužka, ostane ti samo še malo v šverc al pa s.p.

[luci]

Js sem še zmeri mnenja, da proti depresiji se da res veliko narest, brez kemije. Kot prvo se mora vsak posameznik najprej sprijaznit s tem, to sprejet kot del sebe in nato delt na tem, skoz. Šport res igra veliko vlogo pri tem tako, da to je res priporočljivo. Meditiranje, saj osnovno znanje je tud priporočljivo. Kar se zelišč tiče pa tud kaki čaji, super stvar. Pa še enkrat zelo fajn je, da se o tem res odkrito brez zadrškov pogovarjaš, da si najdeš nekoga, ki te bo poslušal in ti skušal pomagat.

Fino je tud, da če veš da si nagnjen k temu, da ne doziraš nekih supstanc ala alko, druge ipd. ker ti zna to celo štalo narest.

[ora]

Psihologi se pri nas vedno bolj poslužujejo nekih delavnic avtogenega treninga, pa vedno več je skupin, kjer se dobivajo že ozdravljeni ali pa tisti, ki niso hospitalizirani. Se strinjam, da je veliko preveč kemije, ampak verjemite mi, da je ogromno ljudi, ki jim nič drugega ne pomaga ali pa rabijo eno udarno začetno dozo, ki jih "strezni" kar depresije še zdaleč niso le to, kar sem imela jaz, moja mama, luci, OR (mogoče vama delam krivico), to je le depresivna epizoda, obstajajo depresije pri katerih človek tudi blodi, halucinira (se mu zdi, da je nek njegov organ hudo prizadet, ga boli in skozi tisti organ in njega bolečine potem odraža svojo bolečino). Glede pogovorov, psihoterapije, dotikov... ja veliko več tega potrebuje, ampak samo za predstavo... za 35-45 pacientov so v bolnici v eni izmeni v službi 3 sestre/tehniki. 3-4 zdravniki pridejo na vizito in vodijo individalne pogovore s svojci, pacienti ( pa verjemte, da imajo dela da se vem ne vidijo), en psiholog vodi individalne pogovore, delovni terapevt je z njimi v prostih urah dopoldan med tednom. Kadra, ki bi tak način dela omogočal je zelo malo, pa še teh so ljudje siti, ker so utrujeni, jim je vsega preveč, nimajo volje energije, se jim zdi, da jih nihče resno ne jemlje... hude zadeve so to.. in potem dobijo zdravila, nekoliko otrpnejo, velik procent se po njih počuti vsaj toliko bolje, da so se pripravljeni pogovarjat, poiščejo bližino osebja, sopacientov... se začnejo malo po malo pobirat tudi sami od sebe (takrat preidejo nekako v to fazo, ki bi bila kot prvi pojav še znosna tudi izven bolnišnice, v fazo, ki smo jo nekateri občutili na lastni koži). Če vse to zaokrožim in zaključim, če je stanje v bolnišnicah tako (pa slovensko zdravstvo na tem področju ni slabo) je izven institucij za bruhat... Psihiatri imajo delo v dispanzerju omejeno na 15 minut za pacienta. Meni v petnajstih minutah pri zajtrku (govorim o hudo depresivnem pacientu) uspe povedat ali ima raje mleko ali čaj... karikiram seveda.

Škoda, ker ne obstaja kak sistem, kjer bi se lahko individualno dobivali posamezniki, pa se pogovarjali, kaj počeli skupaj. Obstoječa Šent ali pa Altra se mi zdi, da sta bolj zarodka nečesa, kar bi pod pravimi pogoji mogoče bilo dobro. Se prav brez zdravil bi bilo najbolj fajn, če bi vsak imel nekoga, ki bi ga spodbujal pa preganjal, da vstane, da se uredi,...

[luci]

Jah itak, da so tud taki primeri, k brz tablet ne gre. Sam če mene vprašaš, to ni potem sam depresija, ampak majo še kako kombinacijo s shizofrenijo ipd, duševnimi motnjami. Je pa res, da včasih, ko človk pade v tako hudo depresijo lahko počne marsikaj pa se tega sploh ne zaveda al pa tud. Js na primer, sem se včasih rezala, pa me to sploh ni bolelo, ker je bila duševna stiska tok grozna, da mi je fizična bolečina pol lajšala uno al kaj nej rečem. No sam na koncu je prišlo do take stopnje, da sem skor umrla. Sem bla neki časa celo v komi. Ene 13, 14 let nazaj, posledice pa bom imela skoz. Takrat so me tud hospitaliziral, sam zdravli prov s tabletami me pa niso. Pa povem še to, da je bilo mučno tisto obdobje zelo. Sem bila 2 leti od doma. V enem klinčevem zavodu, kjer se je vojna praktično šele začela. Ne samo, da so nas poniževali, še tko smo bli nekateri s strani zaposlenih nadlegovani. Tako , da eto, strokovna pomoč, ne hvala za tako ceno, nej jo dajo kar komu drugemu. Js sem od tam van pršla še bolj usekana kot pa ko sem šla notr. Sem pa od takrat naprej skoz delala oz. še zmeri delam na sebi. Sam sem najdla način, ki mi ustreza. Mislim, da je to največ kar lahko nardiš in se tega potem strogo držiš.