303 replies to this topic

[DiLeMa]

Ja, ni mi glih težko, se zavedam. Sicer pa verjem mi, vsak ma kakšne probleme, tud js mam svoje.

[Braunkopf]

Ena etaža zame?? Ker smo soforumašice???


*fauš*

[DiLeMa]

Haha, bo ena soba za goste, takoimenovana Braunkopf kamrica.

Pa sej, to bo šele čez par let (razen če zadenemo na Lotu), do takrat smo na 75 kvadratih, pa nam tudi nič ne fali. Glavno, da imava s fantom svojo sobo, da ni še Dragica zraven.

[Fluffy The Stud Eater]

Sicer pa verjem mi, vsak ma kakšne probleme, tud js mam svoje.

Vem, vem.

Drugače pa meni sama ideja ni všeč ... jaz ne bi NIKOLI šla v tako hišo živet ... pa četudi bi se na smrt dobro razumeli s starši in ostalimi. Jaz hočem biti popolnoma na svojem s fantom.

[DiLeMa]

Ja, sej ti se mi zdi, da si še bolj nekak samotarska kot jaz. Pa ne mislim to na slab način, da nauš misla, jaz te čist razumem.
Sej pravim, jaz bi tudi raje bila čisto na svojem (tega nič ne prekosi, to je dejstvo), ampak bom tudi tako čist lepo preživela.
V največji meri pa hočem tam živet itak zaradi okolice, ki se ji ne bi mogla odpovedat, mi je krasno + veliko placa za moje bodoče živali.

[Fluffy The Stud Eater]

Ja, itak, jaz sem ortodoksni samotar. ;-) Včasih zna biti kar malo zoprno ... predvsem zato, ker mi okolica nenormalno hitro postane iritirajoča.

Kere bodoče živali? Kak si to hecno napisala, haha.

[DiLeMa]

Jaz pa sem tudi izredno neprilagodljiva in znam postat nesramna, če me kdo preveč živcira, kar je tudi ena bedna stvar in mi je zaradi tega potem velikokrat hudo. Nisem tip človeka, ki lahko z nekom zdrži eno uro na kavi iz vljudnosti, ker enostavno ne morem, mi začne tak trgat, da se lahk kej hudo nerodnega zgodi. Ko smo letos hodli ven, se je včasih priključla ena dosadna prijateljičina znanka (nismo je povabli al pa kej, tko kr prišla je v lokal takrat ko je vedla, da mi hodimo) in meni pač ni bla pogodu, ker je bla dolgočasna in povrh vsega še taprava vlačuga (šlatal jo je lahko vsak, ki je šel mimo, dobesedno). Najprej sem se mal trudla, potem pa ni šlo več in je pripeljalo do tega, da se nisem sploh več pogovarjala z njo. Baje sem jo tudi ful grdo gledala, česar sicer ne vem, ampak so mi vsi tak rekli (je blo očitno podzavestno, ker me je res odbijala). Uglavnem, na koncu je ona čist obupano spraševala vse moje kolege, kaj mi je nardila, da se mi je tako zamerla, pa ni noben vedu, kaj ji naj reče. Pa resnici na ljubo - meni ni ženska nič slabega naredila, ampak enostavno mi je bila tako zoprn karakter, da nisem mogla glumit, nikakor (to mi že itak na splošno ne uspeva). Ziher ženska govori naokol, da sem ful nesramna prasica.

Glede živali pa - jaz bi jih rada dosti imela. Dva psa (samca), mačjeslava in zajca, ati bi pa ful rad imel kozo in gosko.

[Kalypso]

Drugače pa meni sama ideja ni všeč ... jaz ne bi NIKOLI šla v tako hišo živet ... pa četudi bi se na smrt dobro razumeli s starši in ostalimi. Jaz hočem biti popolnoma na svojem s fantom.

Jaz tud. Da bom sam svoj gospodar, da se ne bom rabla prilagajat in upoštevat želje drugih kako uredit okolico, da mi otroci ne bodo tekali jokat, ko bodo kregani, da ne pogajanj, če si bom hotla pripeljat kako živalco, pa še kaj podobnega...

[-supergirl-]

tako, zdaj pa lahko rečem, da že slabe tri mesece živiva skupaj. njegovi starši so se odselili na vikend, stanovanje pa prepustili nama. sedaj imava načrt za preurejanje pri arhitektki, v začetku drugega leta pa akcija. stanovanje bova popolnoma razbila in preuredila, da bo potem to samo najin dom (+ njegovi se ne bodo več počutili tako domače, da bi imeli občutek, da so tam še kar doma!).
v glavnem cool!

[krneki]

Ja, itak, jaz sem ortodoksni samotar. ;-) Včasih zna biti kar malo zoprno ... predvsem zato, ker mi okolica nenormalno hitro postane iritirajoča.

+1 Kaj si ti po horoskopu že?

[size=1]Jaz pa sem tudi izredno neprilagodljiva in znam postat nesramna, če me kdo preveč živcira, kar je tudi ena bedna stvar in mi je zaradi tega potem velikokrat hudo. Nisem tip človeka, ki lahko z nekom zdrži eno uro na kavi iz vljudnosti, ker enostavno ne morem, mi začne tak trgat, da se lahk kej hudo nerodnega zgodi.

Jaz sem ista. Meni gre kak folk tak na kurac da se že na 5 km vidi da mi gredo na k*. Res, izogibam se jim kolkor je možno, včasih pa komu tudi povem da mi je pač zoprn. Ali pa ga začnem ignorirat. Sem pač levinja, jebiga. In imam velik (enormen) ego.

tako, zdaj pa lahko rečem, da že slabe tri mesece živiva skupaj. njegovi starši so se odselili na vikend, stanovanje pa prepustili nama. sedaj imava načrt za preurejanje pri arhitektki, v začetku drugega leta pa akcija. stanovanje bova popolnoma razbila in preuredila, da bo potem to samo najin dom (+ njegovi se ne bodo več počutili tako domače, da bi imeli občutek, da so tam še kar doma!).
v glavnem cool!

Čestitam ! to bota pa poceni skoz pršla....

Ma pr meni fant neki sanja da bi zemljo kupval, še vedno.pa da začasno bi bla pri njem.
ma lej meni je vseeno če se selva skupi al ne. (jaz se raje ne bi).
Meni tak paše da mam tri miljone cajta zase.
Meni čist sede da se vidva 2-3× na teden - to je čist zadost. Pa da me ne omejuje in ne teži in da delam lah kar čm.
Če bi žvela skupi bi pričakovala da to ostane enako. Se pravi da če mi ede grem ven in pridem naslednji dan. Ne pa da grem od enih staršev, k drugemu, ki mi bo tečnaru kaj delam, kje sem...in me omejeval.
Zame se pri življenju skupi lahko spremeni sam to, da zdej pač kuhava skupi in pospravlava skupi,pa cune pereva in plačujeva račune. Skratka, da ostanem osebno svobodna.
Da je on samo ena dodatna pika v mojem lajfu, s katero se fajn mava, počneva stvari skupi itd., mava pa vsak svoj lajf. To pomeni, da jst njemu ne morem za nč in da on meni ne mori za nč.
Če hočem it s frendico na morje grem, če hočem it za tri dni sama v toplice - grem, če hočem it bilokam...pač grem.
Ko mi prvič nekdo začne špagce vlečt samo poberem kufre in grem.

Zato pa si jst sploh ne predstavljam imet otroka, ker to pomen da bi bla jst na drugem mestu. To pa pri meni ne gre.

[DiLeMa]

Če hočem it s frendico na morje grem, če hočem it za tri dni sama v toplice - grem, če hočem it bilokam...pač grem. Ko mi prvič nekdo začne špagce vlečt samo poberem kufre in grem.

To je pa tudi pri meni primarni pogoj. Če mi paše it nekam, bom šla. Na živce mi grejo babe, ko gremo kam, pol pa sam težijo da morjo it, da je fant sam doma, da bo užaljen, blablabla!!! Al pa se menimo za kam it, pa začne težit, da se mora s fantom zmenit, ker kaj pa bo lubi reku na to. Midva sva taka, da pač ko hočem it recimo žurat, se zrihtam, povem kam grem in sem pač zuni dokler mi paše. Tud se ne kličeva 10x vmes, ne pošilava 150 smsov in podobno. Tudi ko sem v MB ni nobenega obsesivnega meseđiranja, slišiva se 2x na dan, dopoldne me pokliče med šihtno malco, pa zvečer pred spanjem se na hitr slišiva, da si rečeva lahko noč. Kje je point konstantnega visenja na telefonu in pogovarjanja o tem, kolkrat sem šla srat, kaj mam oblečen, kako vreme je in kaj je blo za kosilo? Itak se pol lepo vse pomeniva, ko pridem za vikend domov. Mam pa kolegico, ki je moje čisto nasprotje. S fantom sta skos skupi (tudi v MB skup živita) in se kljub temu klicarita S-K-O-S. Ko greva ven na kavo al pa se mal šetat v mesto, jo kliče na 20 minut, če sva recimo dve uri skupi, to znese zihr ene 6 klicev, ki niti niso čist kratki. Jaz tega pri najboljši volji ne morem razumet, ker sem čist drugačna. Sej pol pa se ne čudim, da se non stop kregata, ker sta tak hudo prenasičena drug z drugim, da se več videt ne moreta. Tud ko greva same dve žurat je sranje, skos klicari, medtem ko mene fant nikol, ker pač ve da jaz tega ne maram in se mi tudi zdi ekstremno nevljudno, da greš z nekom na pijačo, pol pa medtem skos vidiš s tipom na telefonu. Če gremo vsi skup, pa jo skos dobesedno zasleduje po lokalu, da se potem na smrt skregata. Jaz tak ne bi mogla funkcionirat ...

[-supergirl-]

no ja, ne bo tako poceni. definitivno bo ceneje, kot če bi šla v nakup stanovanja ali zidavo hiše, ampak po prvih grobih ocenah bo investicija kar velika. ker imava plan res vse prenovit: napeljave, okna, vrata stropove, tla, balkon, premikanje sten,... ampak res komaj čakam, da bo to končano (čeprav se še niti začelo ni), da bo to moj dom, oz. najin. ker trenutno se sicer počutim kot doma, ampak ni moje note.

kar pa se tiče življenja v dvoje oz. osebne svobode. midva sva skupaj že štiri leta. ker nisva iz istega kraja, sem jaz praktično med vikendi živela pri njemu.
v teh letih sva si našla nek modus vivendi. med lsužba se malo pokličeva. predvsem, če je treba povedat kakšne nujne novice ali kaj podobnega. ko pridem/prideva domov pač počvekava kaj je novega. potem pa prosto! če hočem kam it, grem. je vesel, da grem. in obratno! čeprav se večkrat zgodi, da on kam gre in mi po določenem času pač malo živci popustijo. sploh, če sva zmenjena, da dan preživiva skupaj.

v glavnem: ni mi slabo!

[krneki]

Dilema: I SOO agree with you.
Jst mam isto par takih kolegic... Lubi gor, lubi dol. (osladno).
ja no v redu, midva si še telefonirava ne. Skor nikol. Mesičev tud ne.
Midva počvekava prek GT vsak dan mau. Nč posebnga. Mogoče znese za ene 20-30 minut vsega skup čez dan.
Tud če sm jst na GT pa on na GT (naprimer zdele) ne govoriva.
Meni je to čist ok.
Če kam grem se ne slišva. Ne kliče ne nč.Isto kot če bi spala doma. Isto jst ne njega.
Pol pa vidš te kolegice, prvo 10000 let traja da sploh gre z mano v kino/na pjačo, pa še takrat mi konstantno o tipu naklada, če pa že ne jo pa on skoz mesičira/kliče.
Midva nimava nujnih klicev, nujnih pogovorov in nujnih čvekov na GT. Pride tudi dan, ko se sploh ne slišva.
meni je to fino, ker sem pač samotarska in nisem čustvena pijavka in ne rabim nekoga skoz ob sebi. sem sama sebi zadostna...

[-supergirl-]

no, ne vem. na začetku sva se midva non stpo klicarla, pa smse pošiljala. ampak to je bilo prva dva, tri mesece (začetna zaljubljanost). potem sva pač veliko govorila po telefonu, ker se nisva videla vsak dan, pa sva si mela velik za povedat.

se mi zdi, da če z nekom planiraš življenje in si v partnerskem odnosu, je to tudi en del tega odnosa. samotarstvo gor ali dol.

sedaj, ko pa vsak dan zaspiva in se zbudiva skupaj, pa poskušava ne dušit eden drugega oz. se slišiva bolj po potrebi in se potem pogovarjava, ko sva skupaj. (danes se je po nevem kolikem času prvič zgodilo, da sva po telefonu kleptala pol ure, pa še to ne bi, če ne bi jaz pri starših prespala).

[krneki]

Hja no, midva si nimava nč za povedat.
On dela in se mu tm nč ne dogaja, jaz pa visim pred kompom.

[Princeska]

To je pa tudi pri meni primarni pogoj. Če mi paše it nekam, bom šla. Na živce mi grejo babe, ko gremo kam, pol pa sam težijo da morjo it, da je fant sam doma, da bo užaljen, blablabla!!! Al pa se menimo za kam it, pa začne težit, da se mora s fantom zmenit, ker kaj pa bo lubi reku na to. Midva sva taka, da pač ko hočem it recimo žurat, se zrihtam, povem kam grem in sem pač zuni dokler mi paše.

S tem se pa popolnoma strinjam. Mene bi odnos, kjer bi me tip non stop klical, resnično dušil. Tud če hočem it zdle na Pag npr., mu pač sam mal prej povem in lahko šibam s frendicami dol. Nima me kej omejevat.

To mi je kul. Je pa res, da če ima on konstantno neke piknike in žure in blablabla in se zaradi tega nč ne vidva, pa želim, da pretehta npr. med žurko v petek in med žurko v soboto in potem tisti dan, ko ne gre, da sva skupi. Ker drugače bi bla še 10x manj.

[Fluffy The Stud Eater]

+1 Kaj si ti po horoskopu že?

Bik.

[Adriane]

dooh!

[Fluffy The Stud Eater]

[Špela]

ena sodelavka in njen 'tip' sta se pred kratkim skupaj vselila, ko je on kupil stanovanje (predvidevam, da je ona tudi nekaj prispevala, čeprav ne nekih bajnih vsot, ker pač še ni kreditno sposobna) in ima še vedno polna usta tega, da je smotan pa zatežen pa tečen pa blablabla, ipd ... (še sreča, da se je preselila v drugo pisarno, ker sem mela vrh glave njenih debiljenj po telefonu, kdaj pa kam more it dvignit ta tip kredit pa kake kavče bo kupila pa raznoraznih kregarij in podobnega.) mislim, zakaj zadevo tako resno vzet, da greš menjat/prijavit novo stalno (!) bivališče s tipom, ki ti že najmanj dvakrat reče, da ne čuti več ljubezni do tebe, s katerim greš vmes že 2x narazen ..... mislim, res full dobra podlaga za to, da greš z nekom živet, ja. ampak ja, pač je treba met nekoga, nad komer se lahko stalno pritožuješ - makes life so much easier!