246 replies to this topic

[Fiona]

Jina, ne ni bilo tako, podobno.

Imam pa kolegico, ki ima odprto zvezo, po 10 letih zakona in dveh otrocih sta se z možem odločila, da je pač zveza prispela do točke, kjer bi oba rada poskusila še kaj novega. Ona ima dva ljubčka on dve ljubici, skupaj pa se imata še vedno fantastično. Edini pogoj z obeh strani je, da ne spita  s prijatelji (ona z njegovimi on pa z njenimi). To je edini par ki ga poznam da je res srečen. Samo moraš biti pa kar karakter, da te kakšen tak nov individum v življenju potem ne odnese, ker roza očala so zelo nevarna stvar.

zame zakon nima teže, je samo list papirja in ga ne potrebujem. Se mi zdi da ima otrok večjo težo kot list papirja in že zaradi tega se na zvezi splača graditi. Ampak to je moje mišljenje. Nisem pa zagovornik tistega "ostala sta skupaj zaradi otrok"....Hočem samo reči da mi je odločitev da imam z nekom otroka bolj pomembna kot pildek na katerem piše da je moj mož. Seveda pa nimam nič proti vsem ki ste poročene ali se še nameravate poročiti! Je to čisto super in lepa zadeva in lahko to nekomu toliko pomeni kot meni družina.

[Kami]

Meni se ne zdi nic narobe, ce ljudje po svoje definirajo razmerje v kakrsni koli obliki, tudi, ce je to zakon. Dokler sta oba udelezena do drug drugega (in samega sebe) iskrena in uvidevna in ravnata v skladu z njunimi obojetranskimi zeljami in prepricanji - go right ahead. Ampak potem se to ne steje vec ravno pod rubriko "varanje" ravno ...

podpis

 

Oprosti, ampak zakona pač ne moreš tolmačit po svoje. Razen če po svoje prilagodiš zaobljube že v poročnem obredu.

saj ga popolnoma vsi tolmačijo po svoje!

Že to, ko si kdaj nespoštljiv do partnerja, se zadereš nanj v jezi; da o tistih, ki kdaj udarijo in podobno, sploh ne govorim.

Enostavno partnerja prizadaneš, včasih namerno, dostikrat nenamerno in si že v "prekršku" v zaobljubi. In zraven spada tudi varanje.

Zdaj pa, kdo kaj tolerira in v kakšni meri, se pa vsak zase odloči.

 

 

 

 

Itak, da lahko svoje zaobljube napises. Pa tudi, ce jih ne, to se ne pomeni, da se z njimi do potankosti strinjas ali da kasneje ne spremenis mnenja o nekaterih stvareh. Jaz se recimo pocutim nelagodno, da bi pred zbrano mnozico prisegala, da bom nekoga do konca svojih dni ljubila (sploh ne glede na vse okoliscine), pa ceprav sem v tistem trenutku 100% prepricana, da je to "it". Ne vem pa, ce bi v zaobljubah to razlagala gruci prisotnih - mogoce bi pac sla skozi s standardnim obrazcem. Res pa ne vem, ce so zaobljube (ali krsenje le-teh) potem kaj vezane na to, kako locitev poteka, in ce spremenijo posameznikovo upravicenost do dolocenih dobrin, pridobljenih v casu zakona ipd. Nekako sklepam, da je to bolj stvar kaksnih predporocnih pogodb. 

jaz bi mogoče prisegla, če bi spremenili v "dokler sta srečna in je medsebojno spoštovanje".

V "za vedno" pa absolutno ne, ker nikoli ne veš kaj se ti v življenju zgodi.

Oz. kot sem mojemu rekla, če se res želi poročit, lahko tam obljubim, kar zahtevajo, ampak naj mu bo jasno, da se ne bom tega držala

 

In že to, ko vidim, kako sem na svet in življenje gledala pri 20ih in kako zdaj, niti nočem vedet, kako bom svoje mnenje o stvareh spremenila čez xy let. In zdaj, če se bo moj razvijal in spreminjal v isto ali podobno smer, OK. Če pa ne, bova pa verjetno imela kar probleme.

 

In vedno bolj razumem tudi odrte veze (če to obema ustreza). Včasih mi je bilo kar nekaj; sebe težko vidim v njej, saj sem zelo sebična in ljubosumna oseba (če začutim razlog), ampak če bi bila tu malenkost drugačna, bi po moje lahko šlo skoz.

[Matilda]

Jaz si tudi ne predstavljam biti v odprti zvezi. A mislite, da se na dolgi rok to lahko obnese? Moraš biti močan karakter in imeti pošlihtane pojme ja, da te potem neka tretja oseba ne odnese... 

Samo takih je malo. 

[Barbarina]

Jaz verjamem v popolno predanost ali pa nič.  Ina v to, da je vse v glavi, vsak se sam zavestno odloči za varanje, tako da so mi izjave v smislu vse se zgodi ipd. čisto brezvezne.

[Anouk]

Matilda, kaj pa vem - a v tem primeru enacimo odprto zvezo s poliamorijo? Jaz poznam eno poliamorno zvezo iz Hrvaske, so ze 10+ let skupaj (dva sta porocena, imata 3 otroke ze od prej, zdaj pa zivita s se eno zensko, s kateri ima isti moski tudi otroka, v isti hisi). Ni videt, da bi jim bilo kaj hudega, ne otrokom, ne odraslim. Jaz zase mislim, da to pac ni zame, ce pa njim tako odgovarja, pa naj - saj nikomur ne delajo skode.

[Fiona]

Jaz mislim da se obnese če sta oba karakterja in nista ljubosumna. Jaz bi se to lahko šla in to sem fantu tudi že povedala.

Seveda pa ne bom pristala na to, da on lahko jaz pa ne. Mislim pač, da je bistvo zveze tudi to da želje partnerja upoštevaš, da mu pustiš da se razvija in da ga ne omejuješ, ker a ni bistvo zveze to, da si sam srečen in je srečen tvoj partner?Tako da tu imava še kar eno veliko točko v kateri se ne strinjava, dopuščam pa možnost, da bodo leta prinesla še svoje...nikoli ne moreš vedet kje se bo tvoja zveza nahajala čez x let, ali kot je Kami rekla, kako boš gledal na določene stvari.

Pač, jaz gledam ven iz teh okvirjev zdaj, monogamija je nekaj kar nam narekuje družba, v resnici pa je v 90% partnerstev neobstoječa, ker vsaj eden vara. Torej je monogamija v bistvu v današnji družbi bolj izjema kot pravilo - v resnici je skorajda nihče več ne prakticira ampak zelo na glas pa vsak obsoja varanje - tudi tisti ki vara! Bi bilo fino narediti enkrat anonimno anketo pa bi videli, koliko monogamije je dejansko sploh še med nami.

[Matilda]

Hm, to pa ti dam prav, da nam v bistvu družba narekuje, da je monogamna zveza tista prava in ki se spodobi, varanje pa je moralno sporno. 

 

Jaz drugače nimam čistih rok, kar se tega tiče, sem 1x varala, vendar mi ni bilo žal. Varala sem pa prejšnjega s sedanjim fantom, 

s tem da sem s prejšnjim hodila 2 meseca, nato sem ga 1 mesec varala predenj sem ga pustila (zakaj ga nisem pa takoj, je pa dolga zgodba). 

Z zagotovostjo lahko rečem, da tega sedanjemu fantu ne bi nikoli naredila, sva se o tem veliko pogovarjala in da če sem to storila enkrat, ne pomeni,

da bi ponovno. 

 

Tako da bom rekla, da ne kažem s prstom na varajoče udeležence, saj kljub temu, da je to moralno sporno, sta vedno 2 plati zgodbe. 

[Ana]

To je edini par ki ga poznam da je res srečen. 

 

Halo? Potem pa očitno poznaš malo parov.

Pa tista izjava o 90% je tudi precej mimo pihnjena. Ne sodi vedno po sebi...

[Jinadaze]

Jaz pa kar tezko verjamem, da je tak par lahko resnicno srecen in si ne samo zatiska oci. Nekako se mi zdi, da je to lahko na nek nacin easy way. Pac sta po dolocenem casu oba nesrecna drug z drugim in se soglasno odlocita za popestritev zveze, ki bi drugace propadla, obenem pa (predvsem) materialno ohranita vse elemente zveze, ki so jima "udobni" (npr. skupno stanovanje, premozenje, pa tudi navezanost). Namesto da bi priznala, da pac nista za skupaj, izbereta drugacno resitev.
Verjamem, da se mnogim ta ideja zdi privlacna, ker jo imajo za nekaj drznega in celo eksoticnega. To je zame sibek karakter.
Se mi pa tudi zdi, da se ogromno ljudem sploh ne da truditi za zvezo in ko enkrat mine faza zaljubljenosti, jo preprosto oklicejo za izgubljen primer, ker jo imajo za samoumevno. Zakon je v mojih oceh tudi zaveza, da bos na zvezi delal in gradil (do dolocene meje, seveda), ker brez nic ni nic. Zadovoljstvo ni nekaj, kar bi prislo samo od sebe, je treba kaj storiti za to.

[Nincha]

No, vsak samo pri sebi ve kako in kaj, tudi če si 1000% v svojega partnerja, da te ne vara, ne boš nikoli z zagotovostjo vedel. Pač ne boš in pika. Lahko veš, da si ti zvest, to je pa to. In meni se 90% varanja sploh ne zdi neko blazno pretiravanje, sploh če gledaš tudi takšne primere, kot od Matilde ali pa take, ki so bili samo enkrat v situaciji, ko je nekaj bilo. Če bi dejansko pogledali procent ljudi, ki v NOBENI svoji zvezi v življenju niso niti enkrat varali, bi jih prekleto malo ostalo. Pa vsem da bo zdaj cel forum skočil v luft DA JAZ PA RES NIKOLI NE, ampak taka je pač realnost.

 

Pa da sploh ne začenjam o tem, kok žensk poznam, ki bi dale roko v ogenj za svojega, pa se vseeno ve, da jo (je) vara(l). Pa ne mislim kakšne "uboge reve, ki si zatiskajo oči", saj če res hočeš pomojem ni tako težko skrit tega. Jaz tut za fanta mislim, da me ne bi prevaral, v nasprotnem primeru niti ne bi bila z njim, ampak za ziher pa ve to samo on. In v tem primeru je potem res, da kar ne veš, ne boli.

[Kami]

Jaz pa kar tezko verjamem, da je tak par lahko resnicno srecen in si ne samo zatiska oci. Nekako se mi zdi, da je to lahko na nek nacin easy way.

 

jaz v bistvi na vsako daljšo zvezo gledam tako (se sprašujem, kdo je v resnici sploh srečen in kdo si zatiska oči) ... pa sem potem večkrat ugotovila, da različne ljudi osrečujejo različne stvari in je lahko za oba udeležena čisto OK zveza, samo ni pa po mojih standardih. Enim več pomeni varnost, drugim denar, udobje, tretjim ideja partnerstva.

In za stvari, ki bi pri meni že mejile na tem, da grem narazen, so oni bolj ali manj zadovoljni. Pač imajo različne kriterije za uspešno, srečno zvezo. Že pri sreči je stvar debate, kaj koga osrečuje.

 

Poznam pa tudi ljudi, ki jim je vzdrževanje veze in vlaganje vanjo "the easy way", saj pravijo, da se bojimo, da nam bo lahko s kom drugim še slabše in raje ostanejo s tem partnerjem in se trudijo z njim - enako kot z zamenjavo službe, delamo po sistemu raje vrabec v roki, kot golob na strehi.

Pač odvisno, kaj ti je temelj veze.

 

 

 Pac sta po dolocenem casu oba nesrecna drug z drugim in se soglasno odlocita za popestritev zveze, ki bi drugace propadla, obenem pa (predvsem) materialno ohranita vse elemente zveze, ki so jima "udobni" (npr. skupno stanovanje, premozenje, pa tudi navezanost). Namesto da bi priznala, da pac nista za skupaj, izbereta drugacno resitev.

Saj definicija "nisi več za skupaj" ne velja samo za sex - kar pa je pri odprti vezi bistvo. Za moje pojme je veza še marsikaj drugega in če je problem npr. samo seks, je odprta veza odlična rešitev za tiste, ki znajo ločit seks od vsega drugega (ljubezni, navezanosti, domačnosti, udobja,....) in po moje res lahko dobijo "boljše" življenje.

 

Jaz imam mojega full rada in mi je super z njim, ampak priznam, da me dejstvo, da ne bom "nikoli" več začutila tistih začetnih metujčkov, zaljubljenosti ali da ne bom seksala s kom drugim, plaši. Pa še sama ne vem zakaj, ampak vse skupaj mi je tako dokončno.

 

In tudi jaz verjamem, da nam je monogamija vsiljena s strani družbe, saj se skozi življenje preveč spreminjamo, da bi nam ustrezalo pri 60ih isto, kot nam je pri 20ih. Na vsakem posamezniku pa je, ali je v vseh teh letih pripravljen sprejeti toliko kompromisov za voljo veze, ali pa se odloči za kakšno drugo pot. Je pa, roko na srce, vsaka veza eno samo sprejemanje kompromisov.

Jaz pri sebi upam, da bova imela dovolj volje/želje za kompromise vsaj še za nekaj let, če ne "za vedno".

[Kami]

Aja, pa še pogled iz zdravstvenega vidika (oz. niti ne vem kateri vidik je to).

 

Zadnjič nam je kolegica pri 40+ pojamrala, da se ji ne seksa - sploh (in to ženska, ki je nekaj časa živela za seks, imela fuck buddyje, ko ni bila v  zvezi). Zdaj pa že nekaj časa opaža, da nima popolnoma nobene želje več po seksu in ko se že spravita, da več ali manj čaka, da partner konča. Da je mož (oz. tudi nihče drug) aboslutno ne privlači in se zaveda, da je problem v njej, ampak ne more mimo tega. Poskusila je z erotičnimi knjigami, filmi - da bi jo spravilo v pravo razpoloženje, pa večino časa nič ne pomaga. Kot da ji hormoni ne delujejo več pravilno in da nima nič spolne sle.

 

In je druga kolegica (zdravnica) lepo razložila, da se verjetno približuje menopavzi in da je lahko tudi to ena oblika "stranskega učinka"

Lahko se zgodi, da je to samo faza "seks, ki se ti gabi" in bo minila, lahko pa da to ostane, saj se ti hormonsko ravnovesje popolnoma sesuje - in vse kar ti ostane je, da greš na tablete (ki pa imajo ne malo drugih stranskih učinkov).

 

In potem je seveda padla debata kaj naredit. Se vsake toliko "prisilit", ker veš, da partner to potrebuje, ali se z njim dogovorit, da zadovolji ta del  kje drugje.

 

Tako da, varanje ima res lahko več plati, tako za tistega, ki vara, kot za tistega, ki je "varan"

[Padme]

Jaz sem dala cez to fazo z varanjem, bila v obeh vlogah, ko je bivsa veza skripala pa nisva imela jajc, da bi jo koncala. Ampak ja, sem hvalezna za to izkusnjo, ker sedaj se zavedam, kaj to v realnosti in za vezo pomeni oz. da veza ni vec zdrava, ko/ce enkrat do tega pride. Danes sem striktno proti, moja toleranca je nicna. Jaz sem te zadeve precej razcsitila v glavi in se zavedam, da je odnos treba graditi, ker se nic ne zgodi samo od sebe. Predvsem pa je to odlocitev, ki jo sprejmes v glavi, ker preizkusnje vedno bodo. Jaz zaupam sebi, zaupam partnerju in v najino vezo - brez tega za moje pojme, zdrava veza ne more obstajat.

 

Ne obsojam pa vez, ki se zavestno odlocijo za odprto vezo in dopuscam moznost, da smo si razlicni in da njim to ustreza. Pac vsak zase najbolje ve. 

[Barbarina]

Jaz pa kar tezko verjamem, da je tak par lahko resnicno srecen in si ne samo zatiska oci. Nekako se mi zdi, da je to lahko na nek nacin easy way. Pac sta po dolocenem casu oba nesrecna drug z drugim in se soglasno odlocita za popestritev zveze, ki bi drugace propadla, obenem pa (predvsem) materialno ohranita vse elemente zveze, ki so jima "udobni" (npr. skupno stanovanje, premozenje, pa tudi navezanost). Namesto da bi priznala, da pac nista za skupaj, izbereta drugacno resitev.
Verjamem, da se mnogim ta ideja zdi privlacna, ker jo imajo za nekaj drznega in celo eksoticnega. To je zame sibek karakter.
Se mi pa tudi zdi, da se ogromno ljudem sploh ne da truditi za zvezo in ko enkrat mine faza zaljubljenosti, jo preprosto oklicejo za izgubljen primer, ker jo imajo za samoumevno. Zakon je v mojih oceh tudi zaveza, da bos na zvezi delal in gradil (do dolocene meje, seveda), ker brez nic ni nic. Zadovoljstvo ni nekaj, kar bi prislo samo od sebe, je treba kaj storiti za to.

 

podpis pod to!

[Marmelada]

Jaz tudi malo dvomim, da je par, ki je v odprti zvezi, tudi v resnici srečen in da nikoli ne pride do ljubosumja. Normalno, da po dolgih letih ne more biti več tako, kot v prvih mesecih zveze, ampak se da zadeve na različne načine popestriti, ohranjati zvezo zanimivo, samo nekaj truda je treba vložiti v to.

Jaz tudi priznam, da sem varala, bivšega fanta. Ni nobeno opravičilo, ampak sem pri njemu vedela, da ni oseba, s katero se vidim na dolgi rok. Bilo je pa samo enkrat, poljubljanje in malo otipavanja, do seksa ni nikoli prišlo. Kasneje mi je bilo žal in danes tega ne bi več storila. S sedanjim fantom se vidim tudi v prihodnosti in se mi tudi nikakor ne zdi, da bi kaj zamujala, če nikoli več ne bi seksala z nikomer drugim, niti me misel na to ne straši. Poleg tega me drugi moški sploh ne privlačijo do te mere, da bi si s kom drugim želela imeti kaj telesnega.

[Jinadaze]

In za stvari, ki bi pri meni že mejile na tem, da grem narazen, so oni bolj ali manj zadovoljni. Pač imajo različne kriterije za uspešno, srečno zvezo. Že pri sreči je stvar debate, kaj koga osrečuje.

 

To je pa tudi res.

[Michelle]

Jaz pa imam včasih občutek, da vsi varajo. Pa vem, da čisto vsi verjetno ne, ampak je tega ogromno. Sem pač dolga leta delala v gostilni in tam pride na dan marsikaj, predvsem pa sem presenečena, kako so moški v resnici lahki. Pa to vsi, od uglajenih poročenih gospodov do navadnih kmetov, včasih je razlika samo v tem, da bi kdo skočil takoj, ko bi lahko, pri kom drugem pa mogoče mora priti pravi trenutek. Ampak je kljub vsemu noro, koliko ljudi vara in to velikokrat ljudje, za katere bi punce in žene, pa tudi cela okolica, dale roko v ogenj, da ne bodo. 

[bellini]

Ampak je kljub vsemu noro, koliko ljudi vara in to velikokrat ljudje, za katere bi punce in žene, pa tudi cela okolica, dale roko v ogenj, da ne bodo. 

 

 

To sem tudi jaz v zadnjem času ugotovila. Tega je namreč ogromno, zato jaz nikoli ne bom trdila in si zatiskala oči, da me pa moj fant nikoli ne bo prevaral.

 

Mi pa nekaj ni jasno. Sama se sicer še nisem znašla ne v eni ne v drugi vlogi, pa vendar sem že bila priča ko je punca, ki je izvedela, da jo je partner prevaral, bolj zamerila tistemu, ki ji je to upal povedat, kot pa dejansko partnerju.

[Kami]

Mi pa nekaj ni jasno. Sama se sicer še nisem znašla ne v eni ne v drugi vlogi, pa vendar sem že bila priča ko je punca, ki je izvedela, da jo je partner prevaral, bolj zamerila tistemu, ki ji je to upal povedat, kot pa dejansko partnerju.

 

ja tudi meni ni to jasno!

Ali pa, da nekdo za varanje krivi (ponavdi in zgolj) osebo, s katero jo je partner/partnerica varala ... a bejš, tvoj/a je bila pa samo naključna žrtev v vsem skupaj.

 

Ampak je (predvidevam) verjetno lažje krivit/se jezit na osebi, ki ti jo ni treba vsak dan gledat in te ni osebno prizadela.

[Fiona]

Jaz tudi najboljši prijateljici ne bi povedala, če bi jo njen mož varal - in obratno, njenemu možu,če bi vrala ona.... Naj sama pride do tega. Ne bi se hotla mešat in biti jaz razlog, da razpade zakon (ali pa tudi ne).