7286 replies to this topic

[Anouk]

Ne, narobe si ne razumela, to pisarjene je samo simptom. Saj si pisala vmes tudi o terapijah in stiskah, ki si jih občutila ob vseh teh spremembah v povezavi s korono. Mislim, morda se pa tudi motim, da ti pač to omogoca, da si na hitro spihas dušo in ti da spet nek (lažni?) občutek kontrole in iskanje krivcev za nastalo situaicjo, ker vseeno ne prideš čisto do srži problema (zakaj se ti ob vsem tem porajajo tako velike reakcije v eno in v drugo smer?), samega problema pa s tem ne naslovis (ne trenutne realnosti, ne izvora svojih obcutenj). Kot pravim, morda je to tudi pač moja projekcija in ocena na podlagi tvoje aktivnosti na forumu, ampak vseeno mislim, da te nadpovprečno nervira vse skupaj in da to močno vpliva na tvojo dobrobit.

[Kami]

Z IG od Adrijane:

B8EE894B-8CDA-43C9-ABE5-C67281AC74B0.png

Jaz se pa strinjam s tem zapisom in vse, ki jih poznam (kakor vem) delajo enako : nosijo jo, da ne dobijo kazni.
Tudi, ce bi bile pralne, bi jih rabila cca 10/dan.
In kaj, eno vrecko v torbici naj nosim z opranimi, drugo pa z rabljenimi. In vsak dan jovo na novo.

Je frizerka danes simpaticno komentirala: vse prdce zavoham cez masko, pa da ne bi virus prisel cez 😋
Ljudje do se pa drugace malo bolj sprostili.

[Podgana]

Ce gre v lokal in gres scat rabis tri Do mize, za wc, do vrat. Me res zanima, ja.

[Fiona]

https://www.facebook...21746698190304/

[Fiona]

https://www.instagra...id=z5eiplqxkvdy

[Podgana]

Hehe, koliko testov Jaz mislim, da sola ne bo zdrzala do oktobra in najbrz je tak nacrt glede na jacanje testiranja.

[Fiona]

Procent pozitivnih je skoz isti.
Nategnjen bo tisti, ki se bo pustil nategnit.
Na racun stevilke testiranih, st pozitivnih in osnovnosolske matematike ne morejo sprejeti nobenih dodatnih ukrepov, ker je rezultat ves cas enak.

[Barbarina]

Ful skoz ponavljajo, da šolski sistem mora zdržati do konca leta. Nekateri pa pravijo, da se vse dela na tem, da konc septembra zaprejo šole.

[_M_]

Ne vem, kam bomo prisli, če bodo tako nadaljevali s karanteno oz.šolanjem na daljavo za posamezne razrede...

[_Planet_]

^^
Se strinjam.

M. je včeraj prinesel domov papir s podatki za dostop do sistema v primeru šolanja na daljavo. Za vsak slučaj.

[Jinadaze]

Tudi jaz. A niso govorili, da ne bodo spet zapirali, ker si nase gospodarstvo tega ne more privosciti ali to velja samo za gosp. objekte? To, da bo spet doma vsak drugi stars je zelo logicen korak k resevanju recesije.

[_M_]

^^
Se strinjam.

M. je včeraj prinesel domov papir s podatki za dostop do sistema v primeru šolanja na daljavo. Za vsak slučaj.

 

nam so na roditeljskem  tudi pokazali postopek prijave v spletno učilnico.

Ma jaz računam, da vsaj prva triada ostane v šoli. Pa naša tamala recimo malo smrka že od četrtka, ampak je ne bom doma obdržala. Če bodo pa v šoli ocenili, da je preveč prehlajena, jo pa bom pač.

[_Planet_]

https://www.24ur.com...-puberteti.html

To se mi zdi dobro povedano:

“Kako pa bi morale ravnati oblasti, da bi to Krpanovsko kulturo spremenile?

Švedi imajo epidemiologa, ki jim vsak dan malo pove, kako potekajo stvari, kako se mu zdi, da bi bilo treba ravnati, in razkrije celo dileme, ki jih ima kot strokovnjak. Se pravi, gre bolj za kramljanje strokovnjaka z ljudmi, to prinese veliko informacij in predvsem zaupanja. Na ta način ljudje sami, brez cirkusa, ravnajo preventivno, mi pa porabljamo cel prostor družbenih razprav za nepotrebno siljenje in upiranje, kot bi bila cela družba v puberteti. Ta zaupljivost med oblastmi in ljudmi je glavna lastnost "švedskega modela".

Zaupljivosti med ljudmi in oblastjo seveda ni mogoče doseči z dajanjem navodil ex cathedra, tudi če navodila daje strokovnjak, še manj pa, če ljudem soli pamet piar govorec, ki tudi sam nima globljega strokovnega uvida v epidemijo. Slaba lastnost tega slovenskega zelo avtoritarnega sistema novinarskih konferenc je, da ljudi obravnava kot otroke ali kvečjemu neposlušne mladostnike. A otroci se kmalu začnejo obnašati ne le kljubovalno, ampak izkoristijo vsako nerodno formulirano pravilo tako, da ga z veseljem obidejo ali kako drugače prelisičijo. Če torej ljudi obravnavaš kot nezrele mladostnike, dobiš nazaj kljubovalnost in slabo sodelovanje. Ko pa gre kaj narobe, se taki kljubovalni mladostniki začnejo jeziti na učitelja, da jim je dal nepopolna navodila.“

[_Planet_]

https://m.facebook.c...04396036320049/

[_M_]

Haha, tocno to je bila tudi moja prva misel, ko je danes sodelavka prebrala naslov prispevka.

[_Planet_]

👍

[_Planet_]

https://www.zurnal24...i-otroke-353101

[Fiona]

Clanek iz dnevnika:



Matjaž Figelj, dr. med., je specialist interne medicine, subspecialist in magister paliativne medicine, ki dela v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica.
Zaščita otrok in starostnikov med epidemijo: Odprite nam gledališča, na stežaj!


Odprite nam gledališča, koncertne dvorane in kinodvorane, opere in literarne klube, na stežaj. Čim prej in brez omejitev. Naj bo to naslednji proti-koronski ukrep. Da nam bodo z odrskimi reflektorji osvetljene besede pripovedovale zgodbo o našem egoizmu. Da bomo v vsakem vdihu operne dive uzrli pretkanost, ki jo prikriva z lahkotnim liričnim sopranom in zapeljivim pogledom. Da bomo v namenoma trivialnem basovskem rifu brez težav prepoznali našo zaplankanost. Potrebujemo tudi kulturo. Da nam postavi ogledalo, nas prizemlji in usmeri.


V medijih se od začetka epidemije izmenjujeta polemiki o ranljivih starostnikih in o zaščiti otrok ter mladostnikov. Več kot očitno se nam v povezavi z ranljivima skupinama nekaj zatika. Kaj le? Najmlajši in najstarejši so odvisni od naše pomoči. Pomagamo jim pri hranjenju, oblačenju, menjavi plenic, hoji, prevozih, upravljanju z denarjem…
Pomoč potrebujejo tudi pri odločanju, saj najmlajši telesne in umske sposobnosti šele razvijajo, starostnikom pa omenjene sposobnosti usihajo. Kakovost njihovega življenja je zato v veliki meri odvisna od naše pomoči in odločitev. Dolžni smo se odločati zanje – starši in družba za otroke, hčere in sinovi ter družba za ostarele starše.


Neznanje, egoizem, preračunljivost, ozki pogledi, napačne prioritete, strah, pomanjkanja časa in nezmožnost soočanja z realnostjo nas pri tem odločanju ovirajo. Spoznali smo, da so starostniki v domovih starejših, ne le pri nas, tudi drugod po svetu, populacija z najvišjo smrtnostjo zaradi covida-19. Podatek, ki ni presenetil nikogar z znanjem o oskrbi starostnikov.


Raziskava v Veliki Britaniji, opravljena pri velikem številu bolnikov, hospitaliziranih zaradi covida-19, je pokazala, da je za napovedovanje slabega izida okužbe s covidom krhkost pomembnejši dejavnik kot starost – starostnik s krhkostjo ima 2,5-krat večjo možnost, da bo umrl, kot starostnik brez krhkosti iste starosti. Stanovalci domov starejših so večinoma starostniki z napredovalo krhkostjo in starostniki z demenco. Angleška analiza je razkrila, da krhkost najdemo pri 85 do 90 odstotkih starostnikov v domovih starejših.
Udobje ali podaljševanje življenja
Na podlagi ocene Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, da je v naših domovih le 12 do 15 odstotkov stanovalcev primernih za domačo oskrbo (polemika o smotrnosti vrnitve stanovalcev v domače okolje zaradi zaščite pred okužbo s covidom), lahko sklepamo, da je situacija pri nas podobna. Starostnike z napredovalo krhkostjo prepoznamo po upočasnjenosti, pomanjkanju energije, moči in vzdržljivosti. Potrebujejo pomoč pri osnovnih opravilih – hranjenju, umivanju, oblačenju… Imajo nizko kakovost življenja, pogosto trpijo. So v zadnjem obdobju življenja – njihovo pričakovano preživetje je 6 do 12 mesecev. Nimajo več telesnih rezerv in postopno usihajo. Njihove mišice, kosti, srce, možgani, pljuča, imunski sistem so tik pred tem, da ugasnejo. Prva okužba ali padec bodo zanje zelo verjetno usodni – obležali bodo ali umrli. So kot hišica iz kart, ki jo podre prva sapica. Podobno velja za starostnike z demenco. Pri oskrbi starostnikov z napredovalo krhkostjo ali demenco se moramo odločiti med dvema izključujočima se možnostma: ali naj vztrajamo s podaljševanjem življenja za nekaj dni, tednov, morda mesecev, ali naj se osredotočamo na zagotavljanje udobja.
Obojega hkrati ne znamo. Zavedati se moramo, da so vsi poskusi podaljševanja življenja v zadnjem življenjskem obdobju povezani s povečanjem trpljenja. Zato se za zadnje življenjsko obdobje starostnikov z napredovalo krhkostjo in demenco priporoča osredotočanje na zagotavljanje udobja, ne na dolžino življenja. O načinu oskrbe posameznika se moramo seveda vselej soodločati z njim in njegovimi bližnjimi. Odločanje glede oskrbe nam je pogosto težavno. Slovenska raziskava, opravljena pri svojcih bolnikov z napredovalo demenco, je izpostavila ambivalenco, kot pomemben dejavnik, ki onemogoča smiselne odločitve glede oskrbe bolnikov z napredovalo demenco.


Ambivalentni svojci se zavedajo, da je življenje z napredovalo demenco nesmiselno, da je »eno samo trpljenje«, zase ga nikoli ne bi želeli. Sočasno vztrajajo pri vzdrževanju in podaljševanju nesmiselnega življenja. Izolacija povzroča osamljenost, tesnobo Podobno ambivalentni glede oskrbe stanovalcev v domovih starejših so tudi naši odločevalci. Sporočajo ambivalentne trditve: premestitev stanovalcev v bolnišnico ob poslabšanju stanja je nesmiselna, ker jim življenja ne moremo več podaljšati; izolirajmo jih, da jim preprečimo okužbo in podaljšamo življenje.


Za naše ostarele starše v domovih starejših smo se odločili, da jim bomo podaljševali življenje, zato smo jih izolirali. Presodili smo, da je vredno žrtvovati njihovo udobje za nekaj mesecev življenja. Zakaj z izolacijo znižujemo udobje starostnikov z napredovalo krhkostjo ali demenco? Izolacija povzroča osamljenost, občutek zapuščenosti, tesnobo in depresijo, zato več bolečin in oteženega dihanja, kar lahko vodi v delirij. Izolirani starostniki so prikrajšani za prehranske priboljške, ki bi jim jih sicer prinesli njihovi bližnji (prijetni okusi so pomemben vir udobja v zadnjem obdobju življenja). Pogosteje imajo suha usta. Postajajo brezvoljni, ostajajo v postelji in obležijo. Izgubijo dostojanstvo in upanje. Bolniki z demenco, ki so še prepoznali bližnje, jih po izolaciji ne prepoznajo več. Izolacija torej večini starostnikov v domovih starejših ne prinaša pomembne koristi, nasprotno, pomembno znižuje kakovost njihovega življenja. Izolacija preprečuje, da bi domovi starejših postali žarišča okužb in s tem grožnja za ponovno razširitev epidemije.


Kaj pa otroci, šolarji? Virus otrok skorajda ne ogroža, zelo redko zbolijo, izjemno redko umrejo, zato zaščitnih ukrepov ne potrebujejo. Zaradi temeljnih značilnosti mladostniškega obdobja – kipeča energija, prirojena težnja po druženju, raziskovanju, igri in zabavi – pa so šolarji potencialni prenašalci virusov. Zato smo se odločili, da kipečo energijo za šest ur posedemo v šolske klopi in jih pri telovadbi oropamo za igre z žogo; težnjo po socializaciji ustavimo pri 1,5 metra in prepovemo uporabo hodnikov. Če bodo nujno morali na hodnik, priporočamo masko na usta in nos, za vsak primer. Grozimo jim z e-šolo. Jim z omenjenimi ukrepi sploh še dovolimo, da so otroci? Verjamemo, da nam bo uspelo? Kdo koga ščiti?


Da bi zaščitili ranljivi skupini, smo se torej odločili, da starostnike v domovih starejših izoliramo, otroke pa spremenimo v statična bitja, aktivna le toliko, kolikor je potrebno za odhod na stranišče (uf, na srečo se odločevalci niso spomnili na plenice). Toda z ukrepi jim ne koristimo, škodujemo jim.
Z ukrepi le preprečujemo, da ranljivi skupini ne bi postali vir za ponovno razširitev epidemije. Kdo torej koga ščiti med epidemijo? Aktivna populacija ranljivi skupini ali ranljivi skupini aktivno populacijo? Priznajmo si, z obilico egoizma, pretkanosti, neznanja in strahu, da bomo umrli, smo žrtvovali otroke in starostnike, jih z ukrepi prizadeli in jih vzeli za naše talce.


In to ob vedenju, da je tveganje za smrt zaradi covida za aktivno populacijo zelo majhno in da zdravi, brez kronične bolezni umrejo zelo redko. Sami k reševanju epidemije prispevamo malenkost – na primer pri nakupovanju si za uro pod nos nataknemo masko, ki se nam že tri mesece valja po avtomobilih, torbicah in žepih. Hodimo v službe, družno posedamo po klopcah, uživamo v kavarnah in restavracijah in se gnetemo na piranskih plažah.


Toda ukrep, s katerim bi resnično lahko zaščitili otroke in starostnike, obstaja. Prekužimo se, končajmo epidemijo in jih osvobodimo. Bomo zbrali kanček sočutja in poguma?
Pesnik Josip Osti mi je nekoč, poetično, kot znajo le pesniki, dejal približno tako: »Pot, na kateri stojimo, je tlakovana z delom naših staršev, naših prednikov. Najlepše se jim lahko zahvalimo in jim izkažemo spoštovanje s tem, da nadaljujemo njihovo delo.« Našim ostarelim staršem v domovih starejših se »zahvaljujemo« in jim »izkazujemo spoštovanje« z izolacijo, izključitvijo iz družbe in povzročanjem trpljenja.
Z ukrepi rušimo, kar so zgradili. Živimo v svetu, v katerem je danes že zgodovina. V svetu, ki je zazrt samo v prihodnost.


Prihodnost so naši otroci. Otroci, ki se bodo, žal, s prihodnostjo spopadali kot invalidi. Ker jim z nerazumnimi ukrepi onemogočamo razvoj in pridobivanje znanja. Zato nam odprite gledališča, koncertne dvorane in kinodvorane, opere in literarne klube. Na stežaj. Brez omejitev. Da jih zapolnimo do zadnjega kotička. Da uzremo naš egoizem, pretkanost in zaplankanost. Da se bomo lahko bolje odločali za naše otroke in ostarele starše. Odločevalci, skrb, da boste ostali v preddverju, je odveč. Rezervirali smo vam prvo vrsto na vseh premierah."

[Frčica]

Ali je to pisanje o virusu ali neki obliki evtanazije?

Se sicer z njim strinjam glede starostnikov in kvalitete življenja, ampak kot držuba smo se zavezali, da bomo ščitili vsa človeška življenja enako.

 

Drugače sem pa prva, ki je za to, da se delo v kulturi začne.

Kakšne težave so s koncerti, abonmaji, vajami zborov in folklornih skupin. Nas je tragikomični smeh že davno minil.

Boli me, da se bo kultura ponovno razprodajala(gledališča ponujajo isto ceno za dve odigrani predstavi, samo da lahko gostujejo). Bojim se, da bo zaradi tega padla kvaliteta produkcij.

[_Planet_]

Kontroverzno pisanje, se strinjam s Frčico.