2878 replies to this topic

[Jinadaze]

Včeraj sem fanta za njegov rojstni dan peljala v restavracijo River House na Gallusovem nabrežju in sva bila oba nadvse zadovoljna, bova sigurno še šla. 

Jedla sva lignjev tris (pečeni, polnjeni in ocvrti) s tatarsko omako, zraven pa pečen krompir in solato z rukolo, rdečim radičem in paradižnikom. Pila sva hišni cabernet sauvignon. 

Vse je bilo zelo okusno in ravno prav pečeno, lignji prav nič gumijasti (po tem jaz sodim restavracije, ki slovijo po ribjih jedeh. Zelo dobri so mi npr. tudi v pikantni solati v Da Budi), solata je bila kakovostna in sveža.

Porcije so kar velike, ampak sva vseeno zmogla vse, ker sva bila konkretno lačna. Najbolj pozitivno pa me je presenetila postrežba. Zelo prijazen in ustrežljiv natakar s smislom za humor, 

jaz sem mu šla že na začetku povedat, da ima fant RD in če bi lahko priskrbel kakšno svečko. Sploh ni bilo problema, postavil pa jo je na njihovo specialiteto - Teranovo torto. Ena najboljših, kar sem jih kdaj jedla.

Cene so zmerne, malo pa me je zmotil ambient, glede katerega sem nasploh kar precej zahtevna. Z malo dodelave bi bila pa popolna izkušnja.

 

Dolžna sem še poročilo s Tedna restavracij, fant me je peljal na Gostilno na gradu. Jaz sem jedla prvi meni, on drugega, je bil pa moj malo boljši. Njegova glavna jed ni bila nič posebnega, za razliko od moje 

hobotnice, ki se je kar topila v ustih, priloga pa jo je odlično dopolnjevala. Poleg tega mi je najbolj v spominu ostal sveže pečen domač kruh, ki je bil za vse prste obliznit, sploh v kombinaciji z zeliščnim maslom in

dimljenim lososom (ki so ga prinesli na vročem kamnu), in pa BOŽANSKA  sladica. Poleg omenjene v meniju, sva na koncu dobila še dve vrsti peciv, ampak sva bila kljub slow food porcijam tako sita, da sva prosila,

če nama lahko zavijejo za domov. Postrežba tudi na nivoju, kot pritiče taki restavraciji. Vse skupaj res vrhunsko.

 

[Errol]

Pivnica Union, Celovška 22, Lj.

 

Pričakoval sem, da bo lokal velik kakor so podobni lokali po svetu, ki sem jih videl, vendar ne morem reči, da je majhen. Mize so velike, nekje 6-8 ljudi lahko sedi za eno mizo. Po moje je pomanjkljivost lokala, da ne moreš imeti intimnejšega vzdušja, kakor npr. v   Sarajevu, kjer je lokal istega žanra, vendar je veliko večji in ima boljšo razporeditev miz za različno velike družbe, kajti včasih sta dva družba, trije pa gužva.

Hrana: moj komensal je naročil kranjsko klobaso, ki pride z zenfom in žemljami, jaz pa sem naročil zorjena svinjska rebra, zraven pa je fižol z zeleno in jabolki ter pečen krompir. Vse kje bilo primerno okusno, moja priloga je nadvse zanimiva in lahko pohvalim kuharja. Zraven sva pila Union Amber, moj komensal je zaključil z jabolčnim štrudlom, jaz pa si nisem hotel kvariti okusa s sladico. Spila sva vsak po tri amberje in lahko rečem, da malce čutim opojno substanco.

Postrežba ni najhitrejša, na štrudl in na račun je bilo treba čakati osupljivo dolgo.

Cena: 15 EUR per capita. Pivo je dražje od brezalkoholnih pijač.

Komunikacija in info: poguglati je Pivnica Union. Jedilnik s cenami je online.

Dostopnost: okej. Lokal je prva reč od železniškega nadvoza na Celovški cesti. Značilnih železnih gauter ne morete zgrešiti. Parking je na drugi strani ceste. Peš distanca komot. 

[Immortelle]

Včeraj sem jedla miso ramen v Tokyo Pikniku. Všeč mi je bilo, ker so mi ga pripravili povsem veganskega. Ampak je treba reči, če ne, je kuhan v standardni ribji ali mesni juhi.

 

Nisem mogla pojesti vsega, ker je miso juha bila konkretno preslana za moj okus (pa sem že jedla miso juhe). Zelenjave bi lahko bilo tudi več notri (trije fižolčki, alge, malo mlade čebule in kalčki).

 

Sicer ok, bom še šla in naročila kaj drugega. 

[Marmelada]

Včeraj sva bila v Gostilni Špengl v Celju (http://www.spengl.si/sl/spengl/). To je projekt Marka Pavčnika, vendar pa veliko manj kompliciran in cenovno dostopen kot Pavus v Laškem.

Sama gostilna je po ambientu hecna, ker je tako kot bi padel v tipsko gostilno iz 80. let. Tipski stoli, ki jih kupiš v Lesnini. Vendar pa se vidi, da je restavracija na nivoju. Natakar si je vzel čas za klepet. Imajo zelo raznoliko vinsko karto in tudi če piješ hišno (odprto) vino, ti natakar dotaka prazen kozarec iz steklenice, kot se šika. Ker gradijo svojo podobo na tatarskem biftku (več si lahko preberet na linku), sva seveda naročila le tega. Natakar nama je svetoval, da naj vzameva raje biftek za eno osebo (ki ga žal zmešajo že v kuhinji), ker sva nadaljevala z glavno jedjo. Tatarski bistek je bil super, svež in zelo okusen, serviran z domačim kruhom (ala tortilje oz. zelo tanke lepinje, še tople, namesto toasta). Poleg tatarča dobiš lično servirane priloge (olive, kumarice, feferončke, vloženo čebulo, češnjev paradižnik in vloženo paprirko). Za glavno jed pa sva se odločila za gourment burger. Odličen hamburger. Meso je iz rumpasteaka, začinjeno samo s soljo in poprom. V burgerju pa je žar omaka, chedar sir, zelenjava in čebulna marmelada. Zelo okusno in dokaz, da hamburger ni samo mcdonalds ali štant s pleskavico. Za sladico po tako obilnem obroku ni ostalo prostora (no, jaz sem sanjala o jagodnem mousseuju, ki pa ga niso imeli), sva si pa po vsem mesu privoščila še žganjico. Jaz sem pila neko lipovo žganje, ki je bilo super. Malo sladkasto in ne premočno (ne maram, da me zažge do želodca in nazaj).

Za vse to plus pijačo (3 dcl vina in dva piva) sva dala 40€, kar se mi zdi čisto ok cena.

V glavnem, to je gostilna v katero se bova še vrnila in jo priporočam.

Pred kratkim sem tudi jaz bila v Špenglu in sem prav tako naročila Gourment burger. Mi je bil všeč, zelo okusen. Me pa moti pri teh modernih burgerjih, da jih je zelo nerodno jesti. Ponekod zraven ne dobiš pribora in med jedjo omaka kaplja in nadev leze ven (se mi zdi, da še bolj, kot pri tistih fast food variantah), v Špenglu pa sem takoj obupala nad tem, da bi jedla z rokami, sem z vilico in nožem, ampak je zaradi debeline burger tudi težko lepo rezati. Ostala dva gosta sta tudi naročila burgerje in sta bila zadovoljna, sta pa skritizirala pomfri, ki ga dobiš zraven, ker da je bil mehek in uvel. Meni se je zdel v redu. Natakar je bil prijazen in je znal svetovati.

 

Moram pa dati par minusov:

1. Kar nekaj od tistih burgerjev, ki so na meniju, ni bilo na voljo. Fant je naročil burger, ki ima toast kruh in je bilo rečeno, da je na voljo, potem pa je prišel natakar sporočit, da je toasta zmanjkalo in če lahko namesto tega dajo tako žemljo, kot je pri ostalih burgerjih.

2. Dolgo smo čakali, da smo dobili hrano.

3. Bili smo pri mizi v delu, ki se nahaja v sprednjem delu, blizu šanka in tam ni ravno nekega občutka, da si v prijetni restavraciji, ker je vse majhno in natlačeno. Najbolj pa me pri ambientu moti sama lokacija - v isti stavbi kot casino, s kičastimi lučkami in umetnimi palmami spredaj in wc-je imajo skupne s casinojem. To mi je malo pokvarilo sam vtis. Sem, glede na to, da je ta se ta restavracija vključuje tudi v Teden restavracij, nekako pričakovala neko bolj prijetno lokacijo.

 

Bi pa kljub temu šla še kaj drugega probat tja.

[Immortelle]

Restavracija Panorama na Bledu 

 

Ko grem na Bled, se enkrat na vsake toliko obiskov, ustavim še v Panorami in vedno znova me preseneti in šokira, da so kljub naravnost grozljivemu odnosu natakarjev, še vedno odprti.

 

Prav nerodno in hudo mi je, ko opazujem, kako šokirani so turisti, ki pridejo v restavracijo vsi očarani nad Bledom in pogledom na jezero, potem pa jih doleti "mrzel tuš" in nesramnost, malomarnost in jeza natakarjev.

 

Vedno, brez izjeme, ko pridem tja, se natakarji med sabo glasno kregajo, se pritožujejo in niti malo ne pomislijo, da jih lahko vidi in sliši vsak gost.

 

Vsakokrat, pa čeprav je restavracija skoraj povsem prazna, se ne morem sama odločiti za mizo, ampak mi natakar osorno ukaže, kam se smem usesti.

 

Do tujcev so še posebej hladni in osorni, čeprav sami ne znajo prav dobro nobenega od tujih jezikov.

 

Danes sem doživela še to, da je prišel lastnik (ali nekdo, ki je tam glavni) te restavracije in je pred vsemi gosti nahrulil enega od zaposlenih, potem iz krožnika hrane, katerega je natakar nosil k mizi, mimogrede z roko vzel kos hrane in si ga stlačil v usta.

 

To me je čisto šokiralo in tja definitivno ne grem več, pa če bo to zadnja restavracija na Bledu!

[sade]

 potem iz krožnika hrane, katerega je natakar nosil k mizi, mimogrede z roko vzel kos hrane in si ga stlačil v usta.

 

 

 Okeey, kaj takega pa še ne!

[Kami]

Ravno sem se vrnila iz restavracije Loving hut v centru LJ ... in bila sem navdušena!

 

Kot prvo:

Končno imajo nekje hrano, da plačaš kolikor misliš da boš pojedel (in te ne odmerjajo porcij sami oz. da plačaš krožnik/skledo in potem bašeš nanj).

Vsa hrana je 0,80€ za 100g in vse je samopostrežno.

V miru si pogledaš ponudbo (vse imajo napisano tudi na njihovi FB strani, zato sem vedela kaj pričakovat), in zraven vsake jedi je napisano kakšne alergene vsebuje in ali vsebuje sojo in gluten ... in potem vzameš vsake stvari kolikor želiš. Ko končaš, ti na blagajni stehtajo in plačaš.

 

Jaz sem skoraj vse poskusila po par žlic, za vsak slučaj pa vzela dva majhna koščka pizze. Na koncu sem ugotovila, da je vse ODLIČNO (prebranac je bil res eden boljših, kar sem jih kdaj jedla ... pa sem ga že ogromno pojedla v življenju).

 

Tako da, priporočam vsem ljubiteljem dobre hrane, tudi če niste veganci.... in moj obrok (dva majhna koščka pice in poizkušina ostalih jedi je prišlo okoli 2€ ... kar je bilo čisto dovolj za eno malico (ne pa kosilo). Če primerjam, da je kosilo v centru od 5€ do 8€ ... bi tukaj lahko pojedla kilo hrane

[Errol]

Gostilna Na Ravni, Senožeče. Kdor bo hotel iti v to gostilno, je najpametneje, da gre z avtoceste pri Razdrtem in se isomer proti Senožečam, razen če se gre  razgledovanje okolice. Gostilna je stara bajta, še iz časov, ko ni bilo AC in smo se vozili z avtobusi. Notranjost je razmeroma shabby, potrebna pleskarja. V gostilni postrežejo z domačo hrano, hočem reči, nobenega preseravanja z nouvelle cuisine ne poznajo, vegetarijanci pa lahko dobijo jesti brez mesa. Naročil sem pršuta in ovčjega sira za predjed, sledila je gobova juha, zelo substancialna iz resničnih gob. Glavno jed je zapopadla telečja pečenka z njoki, pa mešana solata. Pršut je bil od Kras Sežana, vendar lepo svež in lepe barve in prijetnega okusa. Osebno imam od slovenskih pršutov še najraje tega, čeprav težko tekmuje s kakim domačim. Ovčji sir nabavljajo v Italiji, nič posebnega, vendar korektnega okusa. Poslastica je doma pečen bel kruh. Gobova juha je bila okusna. Na krožnik sem pol dobil dva velika kosa telečje pečenke v omaki. Meso je bilo lepo pečeno, sveže pripravljeno, njoki so prišli na posebnem krožniku, so bili korektni, vendar niso presežek, ker so pač narejeni iz ene sestavine. Solata je zrasla na domačem vrtu, razen fižola iz konzerve in paradižnika. Domač kis je dober in dobil sem ga eno flašo za domov. Spil sem ahtl dobrega terana. Po sobri pečenki nisem hotel sladice, kave pa tudi ne. Na računu je pisalo 23 Eur. Za tako hrano koretna cena. Plačilo sprejemajo v kešu in plastiki na katerih piše Maestro in Activa, toliko sem si zapomnil. Omenjena flaša kisa je bila posebna izjema in ne pravilo. Tja bom še šel, zlasti takrat, ko bom hotel jet na ziher.

 

PS Dolgujem še poročilo o Alagni. Bom, bom.

[Marmelada]

No, včeraj sem imela namen rusko-špansko kolegico peljat v River house in je očitno dokončno zaprt? 

Potem sva šli v restavracijo Nebotičnik, ampak sva na koncu tam spili samo kozarec vina. Restavracija se mi je zdela prava "tuga". Gostov je bilo mogoče 6 vsega skupaj, mrtvo v glavnem, nobene energije. Hrane pa za moje pojme ful malo na izbiro. Mislim da 3 predjedi, 3 solate, 3 sladice, 6 glavnih jedi.

 

Sva šli naprej v Sobo 102, ki je ravno za vogalom. Moram reči, da ni nič smrdelo po dimu ali imelo okus po dimu, kot je bilo pri Fluffy. Natakarji so bili zelo prijazni, postrežba hitra. Jaz sem jedla piščančja nabodala s sezamom na solati, z nacho sirom in ameriško solato, zraven pa sem si naročila še ajdovo kašo z gobami. Piščanec mi sicer ni bil nič ekstra, mi je bila pa zelo všeč ajdova kaša. Je pa porcija bolj majhna, tako da zelo lačna oseba se samo od te glavne jedi pomoje ne bi najedla. Mi je pa na splošno bila restavracija všeč in bi še šla.

 

Sem pa ugotovila, da očitno sploh ni tako lahko v mestih najti restavracije, ki bi imela kakšne tipične slovenske jedi, ker vse hočejo biti internacional. Natakar me je potem spomnil na Gujžino, na katero sem čisto pozabila, in na Paninoteko - za to pa nisem vedela, ampak potem nisva več imeli časa, da bi šli v katero od teh dveh. Je rekla, da pri njih v Španiji vsi jejo samo njihovo, špansko hrano in druge kuhinje sploh niso popularne, tako da ji je bilo zelo čudno, da prideš v restavracijo v LJ in nimajo nič slovenskega.

[bellini]

Tole je moje poročilo iz Tedna restavracij. S puncami, ki skupaj telovadimo smo se odločile, da obiščemo Goro pod lipo. Predvsem zato, ker je blizu naših domov (kar je bil bonus glede na to, da imamo štiri od dvetih punc še dojenčke) in ker lastnika poznamo. Meni je izgledal takole:

• Marinirana domača postrv na solati črnega korena
• Glazirano telečje pleče z medom na pisani zelenjavi, prosen kipnik s spomladanskimi zelišči
• Terina domačega jogurta s pečenim jabolkom

 

Na začetku smo bile postrežene z aperitivom po naših željah, nato so nam postregli s pozdravom iz kuhinje, ki je bil čemažev namaz na ajdovem krekerju, nato smo nadaljevale z menijem. Glede vin smo se v celoti prepustile njihovi izbiri in moram pohvalit, da nas je v zvezi s tem vodila somelierka, ki je prišla prav za nas tja, ker smo bile namreč edina skupina ta večer. Tako hrana in njen način priprave, kot tudi postreženo vino ob vsakem hodu nam je bilo izredno lepo predstavljeno. Prvič sem poskusila črni koren in bila naravnost navdušena. Če bi ga znala nabirat v naravi, bi že danes šla v gozd. Res prav poseben in svež okus ima. Tudi glavna jed je bila fantastična, še posebej prosen kipnik.  Najboljše pa je prišlo na koncu. Sladica iz domačega jogurta je bila res prava mešanica sladkega in kislega okusa ob kozarčku rumenega muškata. Po večerji smo punce odšle na ogled celotnega objekta. Zaključile pa smo v vinski kleti z degustacijo še dveh vin, med drugim meni ljubega kernerja. Tam sta naju lastnika postregla še z domačim sirom ter ajdovim kruhom z orehi. Sicer moram priznat, da porcije niso bile velike in smo bile za večerjo punce prijetno site (kakšen moški bi sigurno ostal lačen) ampak sem spoznala toliko zanimivih okusov, da je bilo vredno 20 EUR, kolikor nas je vse skupaj prišlo še s pijačo.

 

Morda sem malo pristranska, ker lastnika dejansko poznam, ampak resnično veliko vlagata v kvalitetno kulinariko z lokalno pridelanimi sestavinami in sta zasluženo prišla v akcijo tedna restavracij. Upam, da bosta s tem tudi bolj prepoznavna. Kot je sam povedal imata ta teden predvsem čez vikend in na materinski dan ogromno rezervacij in večina le teh prihaja iz vseh delov Slovenije.

[Anouk]

 

Na začetku smo bile postrežene z aperitivom po naših željah, nato so nam postregli s pozdravom iz kuhinje, ki je bil čemažev namaz na ajdovem krekerju, nato smo nadaljevale z menijem. Glede vin smo se v celoti prepustile njihovi izbiri in moram pohvalit, da nas je v zvezi s tem vodila somelierka, ki je prišla prav za nas tja, ker smo bile namreč edina skupina ta večer. Tako hrana in njen način priprave, kot tudi postreženo vino ob vsakem hodu nam je bilo izredno lepo predstavljeno. Prvič sem poskusila črni koren in bila naravnost navdušena. Če bi ga znala nabirat v naravi, bi že danes šla v gozd. Res prav poseben in svež okus ima. Tudi glavna jed je bila fantastična, še posebej prosen kipnik.  Najboljše pa je prišlo na koncu. Sladica iz domačega jogurta je bila res prava mešanica sladkega in kislega okusa ob kozarčku rumenega muškata. Po večerji smo punce odšle na ogled celotnega objekta. Zaključile pa smo v vinski kleti z degustacijo še dveh vin, med drugim meni ljubega kernerja. Tam sta naju lastnika postregla še z domačim sirom ter ajdovim kruhom z orehi. Sicer moram priznat, da porcije niso bile velike in smo bile za večerjo punce prijetno site (kakšen moški bi sigurno ostal lačen) ampak sem spoznala toliko zanimivih okusov, da je bilo vredno 20 EUR, kolikor nas je vse skupaj prišlo še s pijačo.

 

 

 

 

To se pri nas (na NL) dobi v trgovinah, tu mu recejo schorseneren. Jaz sem ga kupila samo enkrat, ker pac moram vse sprobat ( ), ampak sem se zaklela, da ga nikoli vec ne bom doma sama pripravljala. Nobena druga zelenjava ne predstavlja pol toliko packarije. Problem je, da izloca neke vrste kavcuk/lateks, ko ga "ranis" (lupis, rezes) in imas tisti poc POVSOD. Sto let je trajalo, da sem ocistila deske, pult, noze, roke, ni da ni. Takoj, ko ga olupis, ga moras pa se v vodo s kisom/limono potopit, drugace se razbarva. Sem ga takrat pripravila v juhi, okus mi je bil sicer vsec, ampak zal ...

 

[bellini]

Ja saj me je lastnica hitro na realna tla postavila. Baje je ta koren zelo velik in moraš ful globoko kopat. Potem ga pa oni najprej namakajo v nečem, da se te sluzi rešijo. Naprej pa potem nisem več spraševala

[Anouk]

Evo resitev :

[bellini]

Oooooo in kje naj jaz tole dobim v Sloveniji?

[Errol]

Stara pumpa (Prušnikova 56, blizu šentviške cerkve, imajo fb profil). Bila sva dva, od katerih vsaj eden se je počutil treznega, pa ni bil. Že na začetku je prišlo do kontroverze s kelnerjem okoli čevapov. Zato sva naročila leskovačke in banjalučke ćevape. Razlika je v tem, da so leskovački našpikani s sirom, banjalučki pa ne, zato pa zgledajo tako, kakor da normalni ćevapi niso ločeni med seboj. Dejansko so v bistvu okrogli sploščeni vsi v enem kosu. Zraven sva naročila prebranac in pečeno papriko. Skupna ocena: korektno. Čevapi so dobri, prebranac je dober, paprika pa ni homemade. Cena: resnici na ljubo se ne spomnim. Priporočilo: če želite ćevape in nimate časa jet na konec mesta, pejte mirne duše v ćevapdžinico pri hotelu Slon (bivše Flex klub).Vsake toliko pa je fajn jet na drugo lokacijo.

[Špela]

Zdaj sem že parkrat jedla v Loving Hut-u v centru in sem, tako kot Kami, navdušena. Najprej sploh nisem vedela, da obstaja samopostrežna ponudba, sem na začetku vedno jedla vegibab s sejtanom in mi je ful dober. Super se mi zdi, da si lahko solato (velik globok krožnik, cena: 4 €) poljubno sestaviš sam pa ful dober preliv imajo. Vsa hrana, ki sem jo do zdaj poskusila iz samopostrežbe, mi je ful dobra, sploh pire krompir (z okusom po kokosu! ) in rižote (pa sploh nisem ljubiteljica riža - razen na potovanjih), ful dobro pripravijo tudi kakšne zelenjavne priloge, jaz sem usekana na rdečo peso, rdeče zelje in lečo. Od odmerjene glavne jedi ali solate se konkretno najem in se mi ne zdi drago, povprečno za glavno jed na vago plačam med 3,50 in 4,50 €. Tudi bela kava z riževim mlekom mi je dobra (1,70 € - mislim, da je navadna bela kava v večini lokalov v LJ vsaj 2€?), še boljšo pa naredijo v kavarni Kinodvora za 1,60 €. K sreči imam oboje blizu službe.

 

Pred kratkim sem šla na kosilo tut v Joe Pena's, po res res dolgem času in mi je všeč, da imajo (tako kot v DaBuDi) dnevno ponudbo za sprejemljivo ceno. Sploh ensalada de pavo asado (ali nekaj podobnega) mi je ful dobra in zelo nasitna. Ledeni čaji v ponudbi kosil so mi pa brezveze, preveč vodeni, ni vredno. Včeraj sem jedla tortiljo s puranom in zelenjavo, zraven mehiški riž in fižol pa skledico solate in sem se nabasala, cene okrog 6€.

[Sinnaia]

V Loving Hutu je sicer iz samopostrežnega bara meni vedno obvezen prebranac. Pa ga sicer sploh ne maram, ta njihov je pa božanski.

[Errol]

Šestica: obletnica mature, 20 ljudi, brez vnaprej naročene hrane. Naročal je vsak sam. Za dobrodošlico so postregli s šampanjcem Vina Koper. Ne vem ali so ga natočili v kozarce že dopoldne ali pa VK ne znajo narediti šampanjca. Bil je mlačen, brez mehurčkov. Jedli smo vse od solat do konkretnejših reči, recimo hobotnice na žaru. Bil sem ves dan brez hrane, zato sem si naročil dunajski zrezek s pommes frittes. Zrezek je bil za pojesti, zraven sem pa dobil ocvrti krompir, ker je natakar rekel, da nimajo pommes frittes. V bistvu sem dobil to, kar sem si zamislil. Kaže pa to na pekuliarnost lokala in natakarjev. Natakarji so v slovenski narodni noši. Nisi mogel naročiti pijače, dokler ni bila flaša na mizi prazna do zadnje kapljice, recimo, da bi naročil dva litra cvička. Civček je bil korekten. To se vidi po tem, da sem ga pridno pijuckal, bil rahlo rahlo okajen, pa brez posledic. Strežba preneha ob 23. uri zvečer, ko stole postavijo na mize. Mi smo imeli posebno sobo, v osrednjem pa je za mizo sedela manjša družba, ki se je znašla sredi stolov na mizah, kakor v kakem skladišču. Nezaslišano. Zapitek je bil 20 EUR per capita. Razmeroma poceni. Če si zaželim dunajski zrezek, mi je Šestica geografsko in cenovno ugodna v primerjavi z Ravbarjem, ki mi je bližji, vendar še enkrat dražji. Iz tega je razvidna stopnja priporočila za obisk.

[Errol]

Konoba Tri maruna, Poljica, otok Krk. Za predjed smo dobili domači pršut in ovčji sir, za prilogo so bile vložene paprike in zelje. Sir je nadvse okusen (na licu mesta smo naročili še sira), pršut je na pogled lep, za okus pa nekoliko bolj slan, vendar prijetnega okusa, pa lepo se raztopi v ustih. Za glavno jed smo naročili jagnje na žaru, priloga je bil krompir pečen na mladi čebuli in česnu. Jagnje je šlo na žar razsekano na kose, ko je bilo pa pečeno, se je na lastni toploti precmarilo skupaj s krompirjem, kar je dalo izjemno lep okus. Tisti, ki ne je mesa, je dobil na krožnik lignje na žaru s krompirjem in blitvo. Jed smo zalivali z domačo Žlahtino prijetnega pitnega okusa. Ker se je ženski zdelo, da meso ni bilo spečeno kot bi moralo biti, nam je sama od sebe prinesla še eno rundo. Nam je bilo vse okej, smo pa zmazali obe rundi. Za moj okus je bilo slano, samo jaz manj solim, ker pazim na pritisk. Bilo nas je pet odraslih in en otročaj. Zapitek je bil 25 EUR per capita. Za domov so nam podarili tri litre domačega rdečega vina (precej rustikalnega okusa, včeraj sem si ga namreč nalil kozarec). Ker priporočam obisk, dodajam kontakt: +385 98 164 7106, e-mail: patrikmrsic@yahoo.com.

[Fluffy The Stud Eater]

Tisti, ki ne je mesa, je dobil na krožnik lignje na žaru