303 replies to this topic

[Sinnaia]

Saj mogoče, ko bom spoznala enega res posebnega, se bodo tudi moje želje spremenile. Dopuščam tudi to možnost.

[Sinnaia]

Oh ja, res upam, da mi bo ratalo najti enga tazga, k mi ne bo vseh živcev požrl . Če ne, mi bo pa tudi sami krasno zneslo.

[Hevea]

Jaz si pa ne morem predstavljat, da bi bila kdaj sama, že ko cimra kakšen teden ne pride v Ljubljano, sem po dveh dnevih čisto depresivna, osamljena in tečna, in potem nonstop vabim ljudi k sebi in hodim spat k fantu. Rabim ljudi okoli sebe.

[rea]

Meni se zdi s fantom živet čisto drugače kot s familjo. Pa sem tudi doma vedno hotela ogromno miru in samote. Ne vem no... jaz mam recimo hude izpade asocialnosti, ampak z njim se mi pa zdi, da sem lahko asocialna . Vem, smešno je... ampak pač mam še eno vmesno stopnjo 'samote', ki včasih čisto zadošča.

Same here

[luci]

Meni se zdi s fantom živet čisto drugače kot s familjo. Pa sem tudi doma vedno hotela ogromno miru in samote. Ne vem no... jaz mam recimo hude izpade asocialnosti, ampak z njim se mi pa zdi, da sem lahko asocialna . Vem, smešno je... ampak pač mam še eno vmesno stopnjo 'samote', ki včasih čisto zadošča.

Se popolnoma strinjam!

Tudi meni se je to zgodilo. Sem prej rabila precej miru in prostor zase itd., z zdajšnjim fantom se je pa vse spremenilo. Asocialna sem lahko skupaj z njim. Hočem reči, da ko se hočem od vseh odmakniti (predvsem od družinskih zdrah in norosti tega sveta), me njegova bližina pa ne moti.

Kot bi zame govorila...

[Špela]

sicer nenormalno veliko časa preživiva skupaj, mi pa ne bi pasalo, da bi že živela s K., mi prav pašejo urice, ko sem pri sebi doma. je pa tut od moči želje veliko odvisno, koliko si pripravljen na kompromise - če si on recimo ne bi mogel privoščit najema stanovanja, bi pač skupaj živela, da bi si pa ta moment prav želela, da skupaj živiva, to pa ne, 100% trdim to za naju oba.

[Princeska]

Jaz si pa ne morem predstavljat, da bi bila kdaj sama, že ko cimra kakšen teden ne pride v Ljubljano, sem po dveh dnevih čisto depresivna, osamljena in tečna, in potem nonstop vabim ljudi k sebi in hodim spat k fantu. Rabim ljudi okoli sebe.

Jst pa iz ene skrajnosti v drugo. Včasih tako kot Hevea, že misel, da sem sama me lahko plaši, včasih pa enostavno rabim bit več časa sama.
Tko da mam obdobja

[Hevea]

Sej jaz tudi rabim čas zase, ampak ponavadi ne prav dolgo, mi je zadosti kakšna urica ali dve, da sem sama v sobi. Samota me pa ubija, res.

[Princeska]

Ja, sej tud mene...

[Sinnaia]

Meni pa strašansko odgovarja.

[Pipi]

Jaz sem vedno bila velik samotar, že kot otrok.
Lahko cel teden preživim čisto sama brez da bi kogarkoli niti slišala po telefonu, prav fajn mi je.
Sem se jaz tudi spraševala, kako mi bo živeti z nekom - vse je odvisno, s kom. Npr. v študentu, ko si cimre nisi mogel zbirat sam, sem kdaj bla prav živčna, ker nisem mela intime, samote - včasih pač 2 uri sedim in buljim v zid in mi gre strašno na živce, če mo kdo vpraša, kaj počnem. Samo 2 cimri (zamenlaja sem jih 6), sta bli res kul in mi je blo kul tudi, ko sta bili prisotni.

Zdej pa že skor 2 leti živim skupi s fantom in ostalimi cimri v študentskem stanovanju v Lj, s fantom sva prav bolano veliko časa skupi - se hecava, da bi se nekateri drugi pari že pobili, midva pa sva si grozno domača. Tako kot je bilo že prej omenjeno, se lahko počutim sama tudi ob njegovi prisotnosti. No, kdaj pa kdaj me še napade želja po samotarstvu in takrat se umaknem al v drug prostor al pa v naravo. Če se mi pa ne da, sem pa tečna in fanta sprašujem, če planira kam it.

Aja, še neki sem se zdej spomnila: ene par let nazaj sem bla ene 2 tedna sama doma (čuvala bajto) in ko so moji po tem prišli nazaj in začeli debatirat, mi je blo ful čudno zaslišat svoj glas. Se kar odvadiš.

[_Planet_]

Meni se zdi s fantom živet čisto drugače kot s familjo. Pa sem tudi doma vedno hotela ogromno miru in samote. Ne vem no... jaz mam recimo hude izpade asocialnosti, ampak z njim se mi pa zdi, da sem lahko asocialna . Vem, smešno je... ampak pač mam še eno vmesno stopnjo 'samote', ki včasih čisto zadošča.

Tudi meni se je to zgodilo. Sem prej rabila precej miru in prostor zase itd., z zdajšnjim fantom se je pa vse spremenilo. Asocialna sem lahko skupaj z njim. Hočem reči, da ko se hočem od vseh odmakniti (predvsem od družinskih zdrah in norosti tega sveta), me njegova bližina pa ne moti.

Tudi jaz sem samotar in postanem nervozna, ce ne dobim vsak dan svoje doze samote, ampak se pa podpisem pod ta dva posta - asocialna sem lahko skupaj s pobom. Ga ne dojemam kot "tujek", ampak je del te samote, verjetno je nekaj tudi na tem, da ni zatezen, klepetav ipd...vcasih vidim kaksni so nekateri znanci po karakterju in si ne predstavljam zivljenja s tipom, ki bi me kar naprej komandiral, usmerjal, silil vame z vprasanji, ..

Aja se to: vsemu navkljub pa ne ticiva kar naprej skupaj, tako da morda tudi to nekaj pripomore k dejstvu, da ne ogrozava samote eden drugemu.

V glavnem Sinnaia vse je se mogoce.

[tasika]

Jaz pa ravno obratno. Ful rabim ljudi okoli sebe. Pride kaki dan ko mam finte in se mi ne da dobenga gledat, enostavno mi paše biti sama,ampak to so redki dnevi. Drugače pa več ko je ljudi okoli mene bolše je.
Vedno bolj imam občutek, da sm taki tip, da ali se takoj poštekš z mano ali pa me sploh ne moreš. Mogoče pa samo jaz druge tako dojemam.

[riddle]

moj fant in jz sva pa junija začela živet skup. in morm reč, da sm ta moment komaj čakala. skupi sva bla takrat že več kot 4 leta. oba študenta na obali in živela sva vsak v svojmu stanovanju. ampak men se ni dal več fjakat gor pa dol, pa gledt njegove cimre pa njemu se ni dalo mojih...
zdj sva skupi in mava mir...itak tudi oba delava, tko da se ne gledava nonstop...talepš pa je, ko sva zvečer oba doma, pogledava kak film in greva pol spat
tega res neb zamenjala, edin kr bi blo še bl fajn je to, da neb bla podnajemnika

[DiLeMa]

Da malo obudim tole temo, ker itak nisem še nič konkretnega notr napisala.

Fant zdej živi pri nas že dve leti, čeprav sva bila najprej prepričana, da bo samo začasno. Lahko rečem, da z njim ni ravno težko živet, ker mu ni težko pomit/pobrisat posode, obesit perila, posesat, pobrisat prahu, pospravit za sabo in podobno. Moji ga imajo ful radi, sploh z atijem se zastopita že nadležno fajn in neprestano kej okol bluzita, hodita delat na vikend, itd. Uglavnem, čist se je vklopil v naše družinsko življenje. Itak ga pa ni tolk doma, ker je redno zaposlen + izredni študent in hodi domov ponavadi šele zvečer. Denarno prispeva 200€ na mesec, poleg tega velikokrat kupi kakšno malenkost, gre v trgovino, itd. Jaz sem najprej sicer mislila, da mi bo težko živet z njim, ker sem zelo samotarski človek in lahko cele dneve preživim sama v sobi, če mi paše, pa ogromno časa rabim zase. No, pa sem se vseeno navadla, poleg tega se čez čas na človeka tako navadiš, da ni več panike in sva včasih tud cel dan takorekoč tiho, pa ni nič čudno. Je pa res, da sem zdej zadnje leto med tednom v MB, kjer pa živim sama.

Tudi vnaprej bomo živeli skupaj, ker ati gradi ogromno hišo v štirih etažah in bomo tam živeli starša, jaz in fant ter Dragica in njen. Spodnje tri etaže bodo od staršev in mene + fanta, zgornja pa od Dragice in njenega, pa onadva bosta imela svoj vhod. Placa bo več kot dovolj, v spodnjih treh etažah sta dve veliki dnevni sobi, štiri spalnice, dve ogromni kopalnici, kuhinja in pralnica, tako da ne bi smelo bit natlačeno, pa tudi zunaj je zelo veliko prostora. Sicer bi v čisto idealnih razmerah raje živela sama s fantom nekje čisto za sebe, ampak tudi tko ne bo panike, ker sta moja starša res taka, da se izrazito ne vtikata v odnose med mano in fantom, nikoli se nista, tudi zdej ne, ko je moj fant skos pri nas.

[Fluffy The Stud Eater]

Waw, DiLeMa, tebi je pa res takorekoč z rožicami postlano.