1390 replies to this topic

[Ana]

Midva imava za ene 35 kvadratov v bloku, 

 

Na 35 kvadratih živita?

Kako vama to uspe?

[Podgana]

Kaj je tu za ne uspeti? Saj večina prostorov je precej neuporabnih (predsobe, hodniki, stopnišča), ljudje imajo večinoma porinjeno pohištvo ob stene, na sredi pa velika brezvezna luknja. Pač je malo bolj skupaj pa izgovor imaš, da ne akumuliraš shita in plastike.

[Hevea]

Je dobro izkoriščen prostor Imava bivalni prostor s kuhinjo, kopalnico in mini mini spalnico, in ni hudega. Edino vabiva težko, ker je najin 'kavč' bolj majhen, jedilne mize pa nimava. 

 

Prej sva bila v večjem stanovanju, ampak je bilo slabše izkoriščeno in je izgledalo manjše in tudi občutek je bil tak, da se nimaš kam dat. 

[Ana]

Kaj je tu za ne uspeti? Saj večina prostorov je precej neuporabnih (predsobe, hodniki, stopnišča), ljudje imajo večinoma porinjeno pohištvo ob stene, na sredi pa velika brezvezna luknja. Pač je malo bolj skupaj pa izgovor imaš, da ne akumuliraš shita in plastike.

 

Ravno te "brezvezne luknje" ti dajo občutek neutesnjenosti. 

Jaz osebno si ne predstavljam na 35 živet s fantom. Ajde sama bi...

[Kami]

Jaz osebno si ne predstavljam na 35 živet s fantom. Ajde sama bi...

 

zanimivo, koliko prostora nekateri rabite za življenje. Pa nič ne obsojam, ampak samo ugotavljam. Ko poslušam ljudi, itak vsi pravijo, da jim manjka "ena soba", pa če živijo na 30m2 ali na 100m2

 

Jaz sem prej živela v hiši, pa sem se k sreči brez problema privadila na življenje v najemnu na 42m2, potem sva kupila 30m2, in nekaj let tam živela sama,  potem pa 3 leta vsi4. Res, da ni bilo razkošje, ampak mi ni bilo take panike. Edino, kar sva res pogrešala, je bil kavč in TV

In zdaj skoraj domujeva na kavču.

Zdaj smo na 56m2 in v parih letih se bomo morali selit v trosobnega, da bosta dobila vsak svojo sobo.

 

Če/ko bova sama, se spet vidim v tistem majhnem stanovanju. Edino je narobe hodilo, če si imel obiske, ampak to je bilo parkrat na leto in za to mi je res neumno imeti večji kredit, plačevati večje stroške in pospravljati večjo kvadraturo

[Sarah]

Saj ne gre za to, da nekdo toliko "rabi", bolj je stvar v tem, kako si navajen. In nic cudnega se mi ne zdi v tem, da zna komu bit utesnjujoce, ker je to govora pac o res mali kvadraturi. Dosti je odvisno od stanovanja samega, postavitve, svetlobe etc ampak ce je nekdo navajen celo zivljenje zivet na recimo 250m2, se meni ne zdi nic cudnega, da ne "zdrzi" na 30m2, vsaj dolgorocno ne. Pac saj tu ni govora dobesedno o tem da ne moreš, ampak se ne dobro pocutis, psihicno in fizicno, jaz vem, da se ne bi. Nekateri imajo tudi potrebo po miru, svojemu lastnemu koticku, se umaknit od vsega, pa tudi ce je to 2x na leto pač.

 

Naša dnevna soba je recimo točno 35m2 in če si to predstavljam, pač ja, sej se da, v en kot bi dala posteljo, en kot bi zaprla za mini WC etc, saj gre, ampak jaz se v takem, še z eno osebo, ne bi počutila ok. Razen kot kratkoročno nujno rešitev, morda.

[Hevea]

Ma pomojem bi se pa marsikatera navadila. Verjamem, da si človek težko predstavlja bit na majhnem, ampak ni tako grozno, prisezem sem tudi jaz odrasla v hiši z vrtom in sem bila navajena na več prostora, ampak se privadiš. Idealno seveda ni, ampak na splošno res nič hudega.

[Barbarina]

Meni bi bil v takem malem stanovanju problem, kam stvari pospravit. To sem ful gledala, ko sva iskala stanovanje, da ima dovolj omar.

[_M_]

Jaz sem se tudi z bivšim iz hiše preselila v garsonjero za eno leto, pa nama je blo čist OK. Je pa res, da sem jaz takrat veliko stvari  imela še doma, pri starših, kakšne sezonske cunje ipd. Ampak ni bilo krize  Sva pa raje kot kavč imela posteljo in je bilo malo bolj nerodno glede obiskov, ampak sem tudi jaz mnenja, da je to manj pomembno

[Fiona]

moj znanec zivi z dvema pubertetnikoma v enosobnem stanovanju. kako spijo, ne vem. kako kdo seksa, pa tudi ne.

je prijateljica isto, imela fanta ki je s starsema zivel v enosobnem stanovanju....sta spala v kuhinji na tleh, na napihljivem ležišču, svoje sobe nikoli ni mel  starša pa v spalnici. Ma meni je to cist nepojemljivo, sam razumem, pac ce ni denarja za vec, ga ni....

[_M_]

Moja sodelavka ima trosobno stanovanje in dva otroka (hcerko in sina), pa nimata vsak svoje sobe, ker imajo dnevno, spalnico in otrosko sobo s pogradom.Pred leti je sicer tud ona mislila, da bo nujno nekaj spremeniti, ampak zdaj je starejsi otrok ze v srednji in mislim, da bodo ostali kar tu, kjer so.

[Kami]

Da otrok nima svoje sobe pri cca +7 letih, se mi zdi pa nepredstavljivo za vse druzinske clane ... poznam tudi sama primer, ko je druzina z dvema otrokoma zivela v enosobnem stanovanju (vsi spali v eni sobi), ampak jaz se v tem primeru ne bi odlocila v otroke ali pa bi se selila nekam, kjer so stanovanja cenejsa.

[Neytiri]

Zdaj gremo pa lahko še v to smer, da mora imeti vsak otrok svojo sobo... Meni bi jo bilo fuuuul smotano imeti skupaj z bratom/sestro, pa ne zadnjih 7 let zaradi fantov, pač pa že dosti prej...

[Kami]

Se strinjam, da bi vsak otrok "potreboval" svojo sobo (vsaj od pubertete naprej), ampak vseeno mi je bistveno bolje/lazje delit sobo z bratom ali sestro,kot pa s starsi ....
Vsaj jaz vidim to tako

[Nincha]

Jaz sem ze cel lajf hvalezna, da sem edinka glih iz tega razloga, da mam skos svoj mir in lastno sobo. Mam pa kolegici, ki sta moj letnik, obe imata fanta že 5+ let, redno delata, pa sta se vedno doma in si delita sobo. Meni bi se zmesalo.

[ora]

Ja ce je tako jima je pa ocitno tako lazje al kaj naj recem. Jaz sem pokala od zelje, da grem na svoje in sem tudi sla ob prvi priliki. Raje sem v dveh v garsonieri kot pa pri starsih.

[Kami]

Ja ce je tako jima je pa ocitno tako lazje al kaj naj recem. Jaz sem pokala od zelje, da grem na svoje in sem tudi sla ob prvi priliki. Raje sem v dveh v garsonieri kot pa pri starsih.

Se podpisem. Sem imela svojo sobo, pa sem vseeno kmalu odsla.

[ora]

Saj nisem hotela zvenet tako stroga, ampak včasih se mi malo zazdi, da nekateri znajo samo jokcat. Ne pravim, da sta tvoji kolegici taki, ampak veliko jih pa je.

[Anouk]

Se strinjam, da bi vsak otrok "potreboval" svojo sobo (vsaj od pubertete naprej), ampak vseeno mi je bistveno bolje/lazje delit sobo z bratom ali sestro,kot pa s starsi ....
Vsaj jaz vidim to tako

 

Meni se tudi to zdi samoumevno, midve s sestro sva si tudi delili sobo do mojega 6. (njenega 4.) leta, potem smo se pa iz bloka preselili v hiso in sva imeli vsaka svojo sobo. Meni je res pomembno, da ima otrok tudi svoj prostor, v katerem si ustvari svoj red, smisel in pravila (in kamor se lahko konec koncev tudi umakne, ko ga kdo - po moznosti brat/sestra - sprovocira, da ne pride vedno k mamici in ocku v spalnico jokcat). V bistvu se zdaj ne spomnim nobenega primera sosolca/sosolke, ki bi si kaj dolgo delili sobo - verjetno tudi zato, ker smo ziveli v manjsem kraju in ni veliko stanovanjskih zgradb z mini stanovanji v blizini.