207 replies to this topic

[Ana]

Ja, če živiš v stanovanju že zaradi sosedov in povzročanja hrupa najbrž ne moraš pustit otroka da tuli v nedogled.
Jaz sem mislila da ju zapreš v eno sobo, potem pa se greš ti lepo tuširat, itak bi bilo nekaj vrat vmes pa ne bi slišala tako glasno. Joj, jaz sem ful hudobna, otroke tretiram kot neke pse, ki jih nekam zapreš.

[Ancka Pomarancka]

Ja, Ana! Kako bi se ti počutila, če bi te nekdo zaprl nekam, kjer bi se drla samo zato, da bi on lahko skočil pod tuš, ali si skuhat kavo..

Upam, da boš spremenila mišljenje, ko boš mela svoje otroke

[Ana]

Ja pa otrok se itak ne zaveda. Pa saj to ni par ur, če res ful ful pohitiš si v 10 minutah stuširan in oblečen. Bomo videli kak bo, zdaj trenutno se mi zdi to popolnoma izvedljivo.

[Frčica]

Jaz se spomnim, da pri nečakinji to, da jo pustiš jokat nikakor ni šlo, ker je zaradi refluksa takoj ko se je bolj napenjala, bruhala.
Nasploh je bila revca takrat. sestre pediatrinja ni poslušala in ji ni verjela, da je z njo kaj narobe, pač pa sestro obtoževala, da ji noče dati jesti in da zato ne napreduje s težo. V bistvu ej pa imela zaradi bruhanja že ranjen požiralnik in jo je seveda bolelo ko je jedla. Je menjala pediatra in od takrat naprej je bilo v redu.

[*missy*]

Meni se pa zdi totalno razumljivo, da v prvih mesecih (mogoče tudi letih) nimaš enostavno srca pustiti otroka, da se kar dere. Jaz bi se ob vsakem joku mogoče celo bala, da je kej narobe z njim (da sm ga "pokvarila" ). Otroke do nekaj mesecev se enostavno ne pušča same, meni je to čisto razumljivo, res.

[Dragica]

Ana, jst sem tudi marsikaj govorila, pa potem vidiš, kako zelo si se motil. Sej boš videla. Je pa tudi možno, da boš imela takega otroka, da se boš lahko v miru tuširala in lakirala, on bo pa spal. =) Meni ni zneslo. Sploh na začetku. Ko je otrok star 2 tedna, ko ostaneš sama doma, itak, da si vedno tako blizu, da ga v vsakem trenutku slišiš. Ne pa da se bom šla tuširat, ko mam kopalnico daleč od spalnice, ga sploh neb slišala. Nikoli ne veš pri novorojenčku kaj se lahko pripeti. Zdej mi pa vedno spi od pol desetih do enajstih in se brez problema stuširam, tudi če bi se zbudil, ni panike. Se pa tudi stuširam zdej, pa zaprem vrata, on mi pa vse s polic tačas meče, ponavadi v smeti, pa zadnjič mi je pol šampona na tla stisnil, ko ni bila dobro zaprta tuba. =) Skrataka, zdej je že res lažje, na začetku pa nikakor ni lahko.

[Ancka Pomarancka]

Ja pa otrok se itak ne zaveda. Pa saj to ni par ur, če res ful ful pohitiš si v 10 minutah stuširan in oblečen. Bomo videli kak bo, zdaj trenutno se mi zdi to popolnoma izvedljivo.

aaaa grozljive izjave

[_Planet_]

^^

[Emily]

Pri novorojenčkih res nikoli ne veš kaj vse se lahko pripeti, jaz si ga ne bi upala puščati samega, še manj pa zapirati kam, da ga ne bi slišala. Da se v tistih 10-ih minutah tuširanja zgodi kaj usodnega si ne bi nikoli odpustila.

Sicer pa zdaj obstajajo tiste naprave, ne morem se spomnit imena, ko imaš enega v dojenčkovi sobi in enega pri sebi, da slišiš, če je kaj narobe, kako se že reče? Samo to pride v poštev verjetno kasneje, ne pri novorojenčkih.

[Plain Jane]

Baby phone. Lih za novorojenčke je fajn, AngelSound ima še senzor dihanja in se lahko prepreči tudi smrt v zibki.

[Ancka Pomarancka]

AngelSound je super, ja

[Kami]

je, odkler ne vzameš otroka iz posteljice in ga ne pozabiš ugasnit )))

[Michelle]

Mene sta eno noč pustila, da sem se drla kot jesihar, od takrat naprej smo vsi spali. Bolje ena uničena noč, kot 500.
Pa vem, da je veliko nasprotnic tega in da verjeto ni univerzalen uspeh za spanje, samo omenim.

Meni sta naredila čisto isto, ampak jaz sem bila precej težek otrok, do tretjega leta sem spala 3 ure na dan in sem se baje res non stop drla in je mama 1x naredila isto...pustila me je, da sem jokala celo noč, drug dan me je pa mogla peljat na urgenco, ker sem zbolela na glasilkah. Je rekla, da ji je še zdaj žal in da ne bi nikoli več naredila tega. Je pa res, da je od takrat naprej imela ponoči mir. Meni se kljub temu ne zdi to nek dober način, je pa razlika, ali narediš tako stvar zato, ker si kronično neprespan in do konca izmozgan ali zato, ker bi si pač rad v tistem času nalakiral nohte.

[Ancka Pomarancka]

Od brata tamal se je enkrat ful drl, ko so ga dali spat. Pa ga jst gledam (brata), če ga ne bo šel iskat... Pa reče - če se bo čez 5 minut še drl, ga bom. Mali je utihnil po 4:30

Moj oči se je enkrat ulegel na mami, da ni mogla it po brata, ko se je drl. Pol je mali utihnil....starša sta pa zaspala. No...mami se je morala najprej zjokat

[bellini]

je, odkler ne vzameš otroka iz posteljice in ga ne pozabiš ugasnit )))

Ali pa senzor zataji in začne zvonit. Kolegica je govorila, da nikoli v življenju ni bila tako prestrašena, ko je sredi noči letela v otroško sobo, prepričana da je z otrokom kaj narobe.

[Christianne]

Ma ja, jst mislim, da ko imaš prvič otroka (da sploh ne omenjam dvojčkov - dvojna skrb), je toliko novega in te prevevajo takšni občutki, da pozabiš nase. Pa kaj, če se ne stuširaš dva dni, mislim, sej ne bo konec sveta Zdej da se čisto zapustiš tudi ni prav, ampak pač sem mnenja, da sem raje z otrokom oz. pač poskušam ugodit njegovim potrebam, kot pa da imam pobrite noge ali nalakirane nohte, umite lase, ...

Js imam tudi nečaka v varstvu, včasih tudi po cele dneve, tam od od 8h zjutraj do 5h popoldne in sem za vse sama in vem, kako zgleda, vsaj približno. Zdej je sicer že večji in ima že predvidljiv ritem, lahko ga tudi pustim malo samega, da se igra, jaz pa grem ta čas delat kaj drugega. Lahko bi se šla tudi na hitro stuširat ali pa uredit, ni več problema. Na začetku pa, ko je še zelo nebogljen, pa se še vsa loviš in te je strah in je seveda vse drugače.

[_Planet_]

Za novorojencke je senzor dihanja ok, malo starejsi se pa ze premika in mimogrede postavi tako, da senzor zacne cviliti. M. ga je imel prve tri tedne v porodnisnici.
Sicer M. slisim cez veliko stanovanje pod tus, ce zacne jokati, ampak res, res mi na kraj pameti ne pade, da bi ga kar pustila. Dosedaj v posteljici se nikoli ni jokal kar tako, vedno je potreboval pomoc - zvijanje v trebuhu, kupcek. Kolegici se je puncka skoraj zadusila v posteljici, je bruhala, ker je pac imela probleme s prekomernim polivanjem, se davila z bruhanjem, jo je nasla ze cisto vijolicno. :/

Kot papagaj - Znanost o vzgoji pise, da otrok z jokom klice na pomoc in, ce se ne odzoves, enkrat odneha, ampak ne zato, ker bi se naucil lekcije, ampak zato, ker preprosto obupa, otopi. Nobene posebne filozofije, mozgani pac tako delujejo. V koncni fazi lahko dobis custvenega invalida. In tudi pise, da so na podlagi novejsih znanstvenih dognanj, zbranih v tej knjigi, nekatere tradicionalne vzgojne prijeme cisto ovrgli.
Nekatere si mislite, nepotrebno kompliciranje, tudi jaz sem si, dokler nisem imela otroka. Sedaj mi pa ob prebiranju res ni vseeno in nekaj zadev sem ze uspesno prenesla v prakso.

Anyway ... vsakemu svoje.

[krneki]

Od T. tamala je stara malo čez eno leto.
Ko je prej jokala, je ponavadi nekaj rabila. Pač nekaj ni bilo kul - in takrat je ne moreš pustit.
Potem pa začneš razločevat, kdaj joka ker ji kej fali, kdaj pa izsiljuje.

Recimo zdaj se vrže v tla in se začne histerično dret, če jaz jem piškot ona ga pa ne sme. Potem se eno minuto dere, ko vidi da nič ni dosegla pa odneha. Vmes ji dvakrat še rečeš da je že dobila en piškot in da drugega ne bo, pa je mir.

To je čist drugo kot pa 2 meseca star dojenček, ki joka tako, da se lahko zaduši.

Poznam en primer, ko je mamica otroka pustila da se dere. Ampak ko je utihnil, je utihnil za vedno. Ni prišel do zraka več - zaradi dretja in se je zadušil.

[_Planet_]

Sally, se strinjam, pri vecjih otrocih je drugace. Knjiga opisuje tudi tovrstne primere, kaj narediti, da dodatno ne vzpodbudis odzivov t.i. plazilskih mozganov.

[Plain Jane]

Tole si zasluži TAK font!

Znanost o vzgoji pise, da otrok z jokom klice na pomoc in, ce se ne odzoves, enkrat odneha, ampak ne zato, ker bi se naucil lekcije, ampak zato, ker preprosto obupa, otopi. Nobene posebne filozofije, mozgani pac tako delujejo. V koncni fazi lahko dobis custvenega invalida. In tudi pise, da so na podlagi novejsih znanstvenih dognanj, zbranih v tej knjigi, nekatere tradicinalne vzgojne prijeme cisto ovrgli.
Nekatere si mislite, nepotrebno kompliciranje, tudi jaz sem si, dokler nisem imela otroka. Sedaj mi pa ob prebiranju res ni vseeno in nekaj zadev sem ze uspesno prenesla v prakso.

Pri nas se otrok ni nikol pustilo jokat, izpadi trme so čis drugo, itak.

Vidim, da je zdej ful pomešano vse to, naj ena prestavi v Otroci.