357 replies to this topic

[_Planet_]

Kar se tiče teka in fiziočne aktivnosti je skoraj vedno tako, da bo9lj ko se s tem ukvarjaš bolj te zasvoji. Čeprav pa tek po dežju denimo (kar se nekaterim zdi ful ekstremno) ni baš znamenje za "zasvojenost"... Eh, bluzim, sori, mal mi paše čvekat pa se vam štulim v temo...

Se strinjam z obojim, fizicna aktivnost te res zasvoji, da se ti na koncu ze mesa, ce ne mores izmed stirih sten. Hehe, nekaj sem dala za primer, meni je namrec tek ze sam po sebi neprijeten, v slabem vremenu pa sploh ekstremni sport. Raje hribolazim, smucam, kolesarim ipd...

Hvala punce za predloge in spodbudne besede.

Vem, da bi se mogla bolj s športom ukvarjat - sem tudi zasledila, da se s športom poleg porabljanja adrenalina izloča tudi veliko hormaona sreče, zato naj bi vsak človek športal, še posebej, če je nagnjen k stresu, depresiji in sekiranciji. Jaz sicer ne tečem, se pa vsaj 2x dnevno dolgo sprehajam s kužijem po Tivoliju in po tistih hribih. BTW, kužija sem si med drugim nabavila tudi zato, da me malo razvedri ter spravi ven med ljudi - in malce res deluje. Ker na sprehodu srečujem bolj meni podobne ljudi - pasjeljube in se posledično malo bolj rada družim in ne izgubim upanja v človeštvo...

No, zdej sem začela ziher že morit, grem na kjer drug oddelek foruma...

Pipi, karkoli fizicnega pocnes je v redu, prilagodi svojim zeljam in veselju, kot sem ze zgoraj napisala, jaz nerada tekam (se pocutim kot, da sopiham nekaj v prazno ), pocnem pa kaj drugega zato. Sicer se mi pa zdi dobra ideja tole s tvojim kuzkom, zivali znajo biti res balzam za duso in kot pravis, da ne izgubis upanja v clovestvo... :|

[Pipi]

Čisto tako, izven konteksta, Pipi si slučajno gledala Trumanov show ali kaj podobnega, ko si dobila napad panike?

Haha, ne, sem se pa res spomnila na ta film, sam to v filmu je takak zlo softy varianta moje epizode
Gledli smo pa un kurčev film The Hostel - neki napol grozljivka, ampak preveč zame. Ne maram grozljivk, ker potem imam grozne more, za ta film pa nisem vedla, da je grozen in da se tam sekajo in šprica kri... Ziher je melo to kaj prste vmes, razumem ga kot nek povod, da se mi je potem sporostil ves nezavedni strah in me spravil totalno iz tira, podzavest je prevzela 99% moje osebnosti in misli, totalna preganjavica res. Nobenega logičnega miselnega toka, koncentracije ali kakega nadzora nad lastnimi mislimi, telesom...nič. Zgolj blodnje, oklepala pa sem se unega 1% "mene" in si ga prizadevala ohraniti, ker sem vedela, da bom sicer znorela.

Bilo je, kot bi bile v meni 2 osebe - preganjava, ki mi dopoveduje, kakšen je svet in vsa grozna resnica; ter "jaz", ki mi pripoveduje, da je trenutno nekaj narobe z mano, da me je totalno odpeljalo in da se ne smem pustiti tistim groznim mislim, ker to NI resnica.
Pri vsem skupaj pa hkrati ne veš, čemu bi verjel - saj nimaš dokazov za nič, in te uni preganjavi del zelo močno vleče k sebi, saj ti ponuja bolj logično razlago o svetu kot pa tvoj "normalni jaz".

Sej ne vem, če lahko katera sploh razume, kar hočem pojasnitit - ker tudi ne znam opisati, kako mi je bilo takrat.

Vem samo, da še enkrat tega ne bi preživela!

[Anja88]

hjoj diagnozi socialna fobija, depresija se je pridružil še zmerni avtizem. Ali pa je le to, to in so problemi zaradi tega in nepoznavanja, nerazumevanja bolezni, stanja in neprilagajanja okolja.

Skratka, zapleteno. Diagonoza, ki pove da nikoli ne bo čisto "normalno". Žalostno. In naporno za starše, ki bodo skrbeli za "otroka" do svoje smrti, saj ni zmožen samostojnosti.

[Braunkopf]

Ti imaš to diagnozo?

Pa saj meni deluješ samostojna, sem prepričana da boš lahko z nekaj truda živela precej normalno življenje.

Hodiš na kake terapije?

Kako sploh doživljaš sebe in svet (če seveda ni preveč intimno)?

[Anja88]

Noup, ne jaz. Moj brat-nesamostjen na kub, ampak zdej vsaj vemo da je to zaradi zmerne oblike avtizma in ne zaradi razvajanja s strani mame. Čeprav, če bi se takrat v O.Š. kdo malo bolj pozanimal (20 let nazaj) bi bilo bolje sedaj.

Hodi psihiatru ja, najbrž se bo mama pozanimala, če so kake terapije še dodatno, ampak je kar težko odraslega človeka, ki daje vtis nezanimanja za izboljašanje stanja, potisnit v terapijo. Že psihiatru smo ga komaj stišali-prvič je šel prisilno, za naprej se je pa sam odločil, čeprav se mi zdi, da je to bolj mami na uslugo. Saj ni poseben užitek imet pod hišo nekoga, ki ne reušejo problemov z reševanjem ampak z begom in to takim, da počiš. Stresno. Zdej vsaj samomorilen ni več. Ampak to je drobcen korak, za dve letno obiskovanje psihiatra. Pa še to je vpliv AD pomojem. Enkrat bom kar jaz stopla do tega psihiatra in ga pobarala kaj in kako in kakšne terapije še-še bolje, če bi jih lahko imel bolj pogosto-vsaj 1x mesečno.

Ne vem no, jaz sem pričakovala boljšo komunikacijo, več truda z njegove strani, večjo samostojnost, samoiniciativnost. Ampak zdaj pa niti ne vem, če je to rešljivo in če je to res zmerni avtizem ali pa je to depresija.

dhhh nedvomno je, da odnos ni tak kot bi moral biti, ravno zato, ker se ta avtizem ni diagnosticiral v zgodnjem otroštvu in ker se ni delalo z njim v njegovem jeziku. In pol so pač problemi.

[rea]

Kok je pa star tvoj brat?

[Anja88]

30 bo letos...ampak avtizem ni duševna bolezen.

[rea]

To glede let sm čist tko prašala, da si pač mal predstvaljam... nč druzga.
A pa ma kako punco, al pa jo je mel kako resno, pa kej hod ven s prjatli žurat, v kino ipd?

[Anja88]

Nikoli in nikdar. Tud svoje družbe nima, zelo težko se pogovarja z ljudmi, pogovor načne drugače kot večina, kumunikacija je precej drugačna. Za to, da kaj naredi rabi navodilo, pa še takrat ni nujno da bo-brisanje prahu recimo, strašno površno. V bistvu ni zmožen prilagajanja.

Gre tu pa tam na kak metal koncert, ampak sam, al ga pelem jaz al pa mama, al pa bus.
Mogoče, če bi se prej začelo delat na tem, da bi blo drugače.

[rea]

A pa drgač velik govori? Z vami domačimi se pogovarja in to, a se smeji?

[Anja88]

Smeji se že, govori pa bolj malo-odvisno, čeprav se mi zdi, da mičkeno več govori. Še največ zna povedat o vojaških igrcah

[Braunkopf]

Ja bogi no, to je pa pol težko. Sem najprej mislila da gre zate, pa se mi zdiš kar odprta, pa verjetno znaš bit zgovorna pa to in se mi je zdelo čudno, da pa zdaj ne bi mogla bit samostojna...

Jah ja, bi blo super če bi se dalo s psihiatrom malo pomenit. Ker je škoda da bi si tkole zapavil življenje, ker veliko ljudi z napakami v razvoju ipak dela v kakih zavodih ipd, tako da vsaj dobijo oni sami občutek da so koristni in samostojni.

[čebelica-maja]

da se še jaz "javim" v tej temi..mam ful velik strah od žuželk ..ko so v bližini mene..morm vidt ki so in ratam čist panična, ko pa začnejo okrog mene letat pa začnem upit, mahat z rokami, ne morem ostat mirna..ko sem zunaj se tudi ne morem "kontrolirat" ..ne vem kam naj se obnem..kaj naj naredim da se zmanjša ta strah..?

[Nincha]

Jst mam isti problem in ti na žalost ne znam svetovt Mene kr zagrab panika, začnem jokat, enkrat 5 ur nisem upala v SVOJO sobo ker sem vidla na steni enga pajka k je zlezu neznano kam. K smo se v šoli učil o tem mi je mogla mami prelepit vse slikce v učbeniku z belimi papirčki da sem se sploh lahko učila to sranje. Nevem, kriza. Pa včasih ni blo tok hudo

[čebelica-maja]

ja..tud vidit na slikah, na tv-u ne morm..ko sem sama doma in kaj pride notri..to sobo zaprem in sploh not ne morm..

[_Planet_]

Sem imela podobne probleme, sicer ne z vsemi zuzelkami, ampak predvsem s pajki. Pa je minilo s casom, velikih pajkov me je se vedno nekoliko groza, cvilim in norim, ce ga kje zagledam, ampak upam, da bom lahko tudi to obsla, ker mi je res brezveze.
Ves cas si govorim, da je samo uboga zival in ima vse kar imajo veliki. Nogice, glavo, nosek... Vcasih namensko gledam kaksne risanke, kjer zuzelke govorijo in dozivljajo svoje probleme. Recimo vesce imam rada, tolk so lusne, ce jih od blizu pogledas v glavo - take lepe ocke imajo pa kosmate so kot kuzki. Iii.

[Braunkopf]

Brez zamere samomeni je redkokaj tako zoprno kot paničarjenje okoli žužkov. Gre pač za en nepotreben privzgojen strah, ki se ga z nekaj dela da komot odpravit. Prvi korak je pač soočenje z žužki. Itak bežijo stran od tebe, pojedl te torej ne bojo.

[_Planet_]

Sej vem, men tudi, prav blesavo se pocutim. Pa moj strah ni privzgojen, moja mami in foter sta totalno neobcutljiva na zuzke, mami ga prime in odnese, who cares varianta, na splosno ni kaksna kura, ki bi kar nekaj vrescala v tri dni zaradi cesarkoli, ne vem, kje sem se nalezla te neumnosti.

[_Planet_]

Dvojni post.

[Anja88]

Depresija je huda reč-milo rečeno! Ne, jaz nisem depresivna (tok, tok), jaz sem samo zelo žalostna trenutno. Vglavnem, če še ne veste psihiatrično zdravljnje ni bog ve kaj. Seveda so AD in kakšni antipsihotiki pomembni, da stabilizirajo stanje, ampak to ni to. Psihoterapije, odkrivanje vzrokov, krepitev moči, samozavesti, da se naučiš ravnati sam s sabo in da znaš poučiti druge, da imaš nek varovalni mehanizem, da nisi tolikokrat prizadet...Če to uspe, si zmagal nad depresijo...sicer pa.. Nekateri ne vidijo drugega izhoda kot smrt, ker jim je že dolga leta hudo, hudo in še enkrat hudo in jih nihče ne razume, nihče ne zna ravnati...

V SLO obstaja Slovensko združenje za preprečevanje samomorov, ki pa ima zeelooo zastarelo stran http://zrcalo1.zrc-sazu.si/dh/

Bolj aktivni pa so DAM....Več glav več ve...Tudi glede priporočanja psihoterapevtov.