48 replies to this topic

[Fluffy The Stud Eater]

Sva imeli zadnjič s kolegico zanimivo debato in ugotovili, da je najbrž v vsakem izmed nas določena mera strahu, povezana s staranjem (ki je lahko prisoten že pri npr. 25-ih, zakaj pa ne) - oz. predvsem s posledicami, ki jih staranje prinese v smislu privlačnosti za nasprotni spol, ipd.
Ljudje smo večinoma "zgrajeni" tako, da nam laskanje nasprotnega spola silno godi... ko se malo bolj narihtamo (ja ja, v večji meri se rihtamo zaradi sebe, jasno... ampak tudi zato, da od okolice dobimo pozitivne vibracije, a ne) in nas ljudje opazijo, ko nekoga lahko očaramo s svojim seksipilom. Ko se preprosto počutimo seksi in ko ljudje (sploh kakšni določeni) to opazijo.
Kaj pa tedaj, ko nam bodo najbolj cvetoča leta "odklenkala"? Bomo sicer še vedno lahko seksi, a fejs it, povečini velja neko splošno prepričanje, da so mlajši ljudje bolj privlačni, bolj seksi, bolj uporabni. In večinoma bodo vsi tisti, ki "sodelujejo v tej igri" (pa ne gre nujno za parjenje, ampak bolj za opaznost v erotičnem/seksipilnem smislu), mlajši od nas in najbrž za večino tudi boljše zgledajoči. Ko bomo začele punce dobivat prve, druge, tretje gube, ko bodo fantje ratovali plešasti... ko se bodo trebuščki večali, koža ovenela... vas je kaj strah tega? Saj vsi vemo, da je to normalni, pričakovani in zagotovi proces, ki čaka vse nas, ki bomo ostali živi :-), ampak vseeno se je nekako težko posloviti od tistega cvetočega obdobja našega življenja (pa čeprav potem zrela leta prinesejo nove čare, a ne). Vsak od nas si najbrž želi ostati večno mlad (nekateri se tudi poslužujejo že sedaj ekstremnih prijemov, da bi bili všeč sebi in predvsem okolici) - pa ne samo po duši, ampak tudi po zunanjosti. In biti privlačen za nasprotni spol, kar je tudi na koncu koncev zelo pomembno tudi za psiho (kajpak se tudi psiha skozi leta spreminja, ampak vseeno mislim, da se na tem področju nikoli ne spremeni tako zelo... govorim nekje do obdobja zrelih let) in nasploh pomemben del našega življenja.
In zdaj me zanima ali že kaj razmišljate o tem... imate te strahove, kakšno je vaše mnenje o tem, ipd.

[Špela]

(ja ja, v večji meri se rihtamo zaradi sebe, jasno... ampak tudi zato, da od okolice dobimo pozitivne vibracije, a ne) in nas ljudje opazijo, ko nekoga lahko očaramo s svojim seksipilom. Ko se preprosto počutimo seksi in ko ljudje (sploh kakšni določeni) to opazijo.

najsrečnejši smo takrat, ko si priznamo, da se rihtamo zaradi zunanje konkurence.

[DiLeMa]

Kot si rekla, tudi psiha se spreminja skozi leta. In naš okus, naše želje in pričakovanja. Jaz se ne bojim staranja iz vidika neprivlačnosti, to daleč najmanj. Sej ko bom stara 50, 60 let me ne bodo več privlačili 20-letni fantje, ampak zreli moški mojih let, ki pa bodo tudi že primerno iztrošeni in jim bom torej lahko konkurirala, ane. In pomoje tudi ni tko, da bi si moški vedno želeli mlajše ženske, ne verjamem, da si psihično zdrav 50-letni moški želi bit z 20 letno punco, razen če ima hudo krizo srednjih let in mu to pomeni neko potrditev. Pač se okus prilagodi in navadno je tko, da so nam všeč ljudje naših let (z minimalnimi odstopanji), seveda če odštejemo 14-letne frklje, ki se jim zdi špas imet 10 let starejšega fanta, ali pa moške v krizi srednjih let, ki si najdejo mlado bejbo in se je potem čez pol leta naveličajo, kot sem že omenila.

Mislim, da se nek zdrav človek, ki se ima rad in ima zdravo samopodobo, ne boji staranja iz vidika izgleda, ampak kvečjemu bolj po zdravstveni strani in zaradi bojazni pred bolečim umiranjem oz. smrtjo ter zaradi splošnega razočaranja nad življenjem samim oz. lastnimi (ne)dosežki. Mislim, da se na tiste zunanje spremembe navadiš, ker se itak dogajajo postopoma in niso tako nenadne, da bi nas totalno pretresle. Je že res, da se lahko pri 60ih pogledaš v ogladalo in si rečeš, oh kako sem bila frišna in čvrsta, ko sem bila mlada, ampak je lahko to v smislu radostnih spominov in ne v smislu grenkega obžalovanja zaradi minljivosti navidezne lepote mladih let. Jaz vem, da grem včasih po mestu in vidim kakšno 60, 70 let staro gospo, lepo urejeno in polno ene žareče energije in si rečem, kako bi blo luštno, če bom jaz enkrat taka - ker tudi starost je lahko strašno lepa, navznoter in navzven.

Sem se nekak v preteklosti že naučila, da imajo lahko izredno vizuelno lepi ljudje o sebi strašno slabo mnenje in porušeno oz. popačeno samopodobo, so lahko pa tudi tisti malo manj lepi s sabo izredno zadovoljni in se izpopolnjujejo na kakšne druge načine, kot pa s forsiranjem svojega štela. In taki so ponavadi tisti, ki so potem resnično zadovoljni tudi na stara leta.

Pa ne me narobe razumet, biti lep ni greh, tudi jaz se rada pogledam v ogladalo, občudujem svoje lepe lase, gladko kožo, simpatično podobo in tako dalje, ampak pomoje je zdrav človek tisti, ki mu ta podoba ne pomeni rešilne bilke v življenju in se je ne oklepa do zadnjega trenutka, ampak zna uživat v njej v zdravi meri in je na koncu, ko ni več takšna, kot naj bi bila (pač glede na kvazi standarde), še vedno zadovoljen sam s sabo in srečen v svoji koži.

[pinga]

hm ja, mene je strah staranja, ampak mogoče iz malo drugačnega vidika. mene je bl groza tega, da sm že v določenih letih, pa nism še nič bistvenega dosegla, da moje življenje niti slučajno ne poteka tko, kot sm si zamislla, da go with the flow ni bilo najboljše vodilo v življenju. dejansko sm tm, kjer bi mogla bit pr 23 letih. in tega je mene strah, da bom pr 50 stara, zagrenjena zaradi neuspeha v življenju in po možnosti še sama. in človk nekako izžareva svojo nesrečo.
kadar sm srečna, se počutim lepa, pa naj bo to še tak kliše. in to mislm, da velja tut za kasnejša leta.
da bo klišejska fizična lepota zginla, mi je popolnoma jasno. če mi bo uspelo uredit svoje življenje tko, da bom zadovoljna sama s sabo, brez večjih obžalovanj, me tudi izguba fizične lepote ne bo tako motila.
če pa pri tem ne bom uspešna, mi pa dejansko ostane samo to. takšno življenje pa zna postat precej travmatično.

[_M_]

Nikoli nisem še na tak način razmišljala o sebi..sploh pa ne o sebi v prihodnosti s tako izrazito fizičnega/vizualnega vidika. Bolj z osebnostnega, to ja.. (pač ugotovitev, da sem skoz ista nekako, še vedno se počutim tako, kot sem se pri dobrih 20, haha...), ampak takole pa ne in ne, ne bojim se tega sploh, kako bom izgledala in da ne bom (več) nikomur privlačna, ker mi to ni pomembno že zdaj, nimam rada preveč pozornosti, tako da čisto uživam v povprečju...

[ora]

to razmišljanje mi je ful ušeč
se strinjam

[Hsul]

Mene je najbolj strah, da bom postal bebast, pa da se ne bom mogel vscat.

[ora]

tipično za moške pa verjetn tud tega a d se ti ne bo več dvignu. joke, mal sm žleht

[Hsul]

Če se mi ne bo dvignil, tudi ne bom tako močno potrebe čutil po tem. To me toliko ne skrbi. Žensko pa lahko zadovoljim še na druge načine.

[ora]

,nauči tega še ostale

[Špela]

,nauči tega še ostale

če bo za to mastno plačan, ga mogoče še posodim. sicer pa naj se obrišejo pod nosom.

[Fluffy The Stud Eater]

Dajte kaj pametnega napisat, no.

[ora]

to d včasih razmišlam kolk se ljudje tekom življenja sperminjamo. tolk kok je ločitev,vprašanje če bo iz naših generacij sploh še kdo ki bo s partnerjem ostal vse življenje. nekam zamorjena sm in razmišljam o tem. sam pol se pa spet uprašam, a se tolk preminjamo al smo sam tolk zahtevni, da nikol nismo zadovoljni s tem kar mamo in hočemo zmer neki bolšga.

na trenutke me je strah že sam ob misli, da si ob enem človeku vse življenje skorajda, da se nekje konča in si primoran it skos use težave in jih reševat skupi, mal čudn sam se mi to zdi na nek način breme. po drugi stran pa mi je misel na to lepa. vse življenje se zbujaš ob nekom, ki ga ljubiš.

a smo ljudje sploh še sposobni tega? al nas je ta družba( kar smo u bistu mi sami) res pripeljala do tega da nas ne briga za nikogar več razn za lastno rit.

sam moje razmišljanje, pač mogoče sm res še mal otročja sam če pa s tega vidika pogledam me je pa mal strah staranja,sej sploh ne vemo več ka čmo,kaj bo šele čez 60 al pa 80 let

[black_sweety]

Ja, me je strah procesa staranja. Kdo si pa ne bi zelel ostati forever young!?
Pa ok, za to so pa kremce za gladitev gub, pomlajevalne kure in podobni lepotni tretmani, pa obstajajo celo lepotni kirurgi.

Hocem rect, da za zunanjost me niti tolko ne skrbi, ker s pravilno skrbjo zase, se da vzdrzevat mladosten videz tekom razlicna obdobja. Poleg tega pa nekateri sreckoti sploh ne rabijo kaj prida napravit za to, ker je ze mati narava prizanesljiva do njih in ne kazejo svojih let. Upam, da bo tudi z mano tako hehe, ki ze od zmeraj izgledam mlajsa kot sem.

Bojim se bolj dusevnega staranja v smislu kot je povedala pinga. Z njo sem se poistovetila in cutim podobno. Imam iste strahove, da bi ne bi kdaj obstala na eni tocki s katere ne bi slo naprej, da ne bi nazadovala namesto napredovala...tega propadanja, staranja navznoter me je strah.

Ko si uspesen si srecen in takrat se pocutis lepo in mlado, nepremagljivo...saj pravim, da je pinga zelo lepo napisala. To povlece s sabo tisto posebno energijo, zagon, vedrino, ki te delata mladostno. In upam, da mi tega nikdar ne zmanjka...

[Fluffy The Stud Eater]

Ja, me je strah procesa staranja. Kdo si pa ne bi zelel ostati forever young!?
Pa ok, za to so pa kremce za gladitev gub, pomlajevalne kure in podobni lepotni tretmani, pa obstajajo celo lepotni kirurgi.

No, to je res, ampak jaz sem bolj mislila v tej smeri, da pač enostavno zaradi tega nisi več med tisto populacijo, ki velja za najbolj opazno/godno/aktualno v smislu atraktivnosti (pa se lahko ne vem kak neguješ in obiskuješ kirurge - v slednjem primeru boš še itak po možnost izpadel najbolj groteskno) - bolj me zanima, kako gledate na te posledice, ki pridejo s tem že samim po sebi zoprnim staranjem. Ko preprosto na "trgu" nisi več "in" - pa četudi te povpraševanje ne zanima tlko, prisoten si pa vseeno rad.

[Hsul]

Torej kako na to gledamo skozi lupo spolnosti?

[Frida]

Mene ni strah staranja in vsega tega, da ne bom med populacijo, ki je "in". Katera pa je "in" populacija? Ljudje od 25-35, 40 let?
Identificiramo se z generacijo, kateri pripadamo. Vsako življenjsko obdobje ima svoje značilnosti in staranje je samo čas in še ena neizogibna stvar (pustmo zdej nesreče in to). Prišel bo pa tud čas, ko se bomo mogli sprijaznit s svojo smrtjo in jo pač pričakovat. Te misli je mene strah. Jaz si ne znam predstavljat, kako bo, ko bom stara 50, 60 let. Zdele imam za tisto obdobje takšne želje, ko bom tam, bom mogoče imela drugačne, v smislu partnerstva.


Hsul...če se ti ne bo mogel dvignit, to ne pomeni, da tud želje po tem ne boš imel. Žensko se da zadovoljit tud drugač, ampak morš zadovoljit tud sebe. Dvomim, da bi si želel zadovoljevati žensko, če ti ne bi čutil nobene seksualne potrebe.

[sonchika]

Meni je pri staranju najbolj strah raznih bolezni. Bolj kot si star, več stvari se te loti.
Kar se pa tiče zunanjega izgleda, pa mi je vseeno. Ne bom edina takrat pri 50-ih. Vsako obdobje ima svoje pluse in minuse.

[DiLeMa]

Mene ni strah, da ne bom več 'in'. Sej kaj pa bo mene brigalo pri 50. ali 60., kaj si nek 25 letni smrkavec misli o meni. Bom bolj gledala na to, kje rangiram v lastni generaciji, med njimi bom pa itak po letih enakovredna.

[Fluffy The Stud Eater]

Mene ni strah, da ne bom več 'in'. Sej kaj pa bo mene brigalo pri 50. ali 60., kaj si nek 25 letni smrkavec misli o meni. Bom bolj gledala na to, kje rangiram v lastni generaciji, med njimi bom pa itak po letih enakovredna.

Ne ne, ne mislim tega, ko boš že oma, ampak saj sem napisala nekje zgoraj, takrat, ko ti bodo začela ta leta odhajati... Ko boš tam... 40 npr., al pa še manj. :-) V glavnem, ko odnehavamo biti tisto najbolj zaželjeno in aktualno blago na trgu. Ko na nas večina neha gledat kot seksualno bitje.
Ko bomo ome, nas bodo tak skrbele druge stvari, kot pa to, če bi nas kdo položo al pa ne, hahahah.