Še sama ne vem točno, kako je prišlo do tega, ampak trenutno sem v zvezi z nekom, ki ga imam res ful rada in sem pošastno zaljubljena vanj, tko da nimam dejansko nobene želje po kom drugem ... prav nimam je, niti najmanjše, še samo sebe presenečam. Se mi je že zgodilo, odkar sem z njim, da sem dobila nekaj ponudb od zelo dobro izgledajočih, torej privlačnih moških, pa nisem niti trznila, se mi niti ni blo treba neki mučit in odrekat, ker imam skos samo svojega v mislih. Zadnč je prišel do mene en ekstremno dobro izgledajoč posameznik, smo preživeli del večera skupaj, tip je bil vizuelno na višku, karakterno pa zelo simpatičen in nevsiljiv, ampak vidno zainteresiran ... pa sem gladko odbila vsako naknadno interakcijo, brez kančka občutka prikrajšanosti in podobnega, tudi kasneje se mi tip nikoli ni prikradel v misli. Verjetno je tle 'krivo' tudi to, da sva s fantom skupaj šele 5 mesecev in nekak spadava še med bolj sveže zaljubljence.
(Pa ne pišem tega zato, ker sodeluje na forumu in je možnost, da moj odgovor prebere.

)
Verjamem pa, da večina zasedenega folka sanjari in s tem ni nič narobe, če ostane v mejah normale in res samo pri razmišljanjih, ki se ne razvijejo v konkretna dejanja varanja. Ko gre za dolgoletna razmerja, je pa sploh to pomoje neizbežno ... vsi smo pač osebki z bolj ali manj razvito domišljijo in nekaj tiste zdrave radovednosti, jebat ga. Sicer pa je prepovedano itak vedno najbolj mamljivo.