Kirgizstan, ne Kirgizija.
Moje drugo potovanje s Shappo, lahko govorim samo v presežkih od začetka do konca. Precej sem bila naokoli, ampak tole potovanje je bilo pa, lahko rečem, najboljše do sedaj, narava je tako prekrasna, družba je bila nora in non stop žur. Ful sem vesela, da so se za to potovanje odločili ti ljudje, ful sem jih vzljubila, razen ene dveh, ki sta mi bila brezvezna.
Prekrasna država, podcenjena, ampak fantastična za potovat, nobenih turistov nikjer.
Imeli smo res dobrega vodiča, non stop zajebancija, štimalo je vse, nič ni šlo narobe. Potovanje je zastavljeno super, veliko športa in počitka vmes, da se ne skuriš preveč.
O zgodovini ne bom nič pisala, ker ne vem nič, razen da imajo junaka Manasa, katerega kipi so povsod. O njemu obstaja epska pesnitev, ki je ena najdaljših na svetu, tip naj bi združil štirideset ljudstev, ki naj bi postali veliko kirgiško ljudstvo. Enivej.
Začeli smo v Biškeku zgodaj zjutraj, si ogledali mesto, ki je zelo lepo, stara socialistična ruska arhitektura z mešanico modernega, zelo čisto mesto. Na poti do Kochkorja smo se ustavili še pri Burana towerju, vse zelo lepo.
Naslednje jutro smo se zbudili v dež, pred nami sta bila dva dneva jahanja. Vsi smo se odločili za prečkanje prelaza s konji, lahko greš tudi peš, če ti ni do tega. Jaz imam do konjev strahospoštovanje, ne znam delat z njimi, ampak je bilo okej, so ujahani in sem samo dvakrat padla (nekateri so samo enkrat, večina pa nikoli). Kljub dežju in pet-urnem jahanju v palerinah nam ni zmanjkalo dobre volje, prišli smo do prvega cilja, kjer smo spali v nezakurjenih jurtah, vse cote smo imeli mokre in smo si naredili prvi žur, ful smo se imeli dobro. Zbudili smo se v idilično zasneženo jutro, s konji smo šli čez prelaz v snegu, na drugo stran do jezera Song Kul. Na prelazu smo imeli zabavo s kepanjem in delanjem snežaka. Pri jezeru Song Kul nas je spet pričakala idilična pokrajina z jurtami, zjasnilo se je in postalo je svinjsko mraz, pod nulo je šlo. Na večerji v jurti smo se imeli fajn, potem je pa kolegica zunaj našla štiri vandrajoče Belgijce z zvočnikom in smo imeli čist hud žur. Jaz sem se ga tako napila, da sem šla okrog 1h zjutraj spat/bruhat/trpet, matrala sem se kakšni dve uri, spali nismo nič, ker je bilo tako mrzlo. Zjutraj pa na prvi "treking". Sicer ni bil treking navzgor, ampak navzdol v dolino do enega slapa, bilo je ful strmo in mi je bila kar muka, ker sem bila vsa mačkasta in boga, na tej strmini sem spet padla na rit, ogromno modrico sem pridelala.
Naslednji dan smo imeli premik v mesto Naryn, kjer smo jedli fino kosilo, potem smo se pa z jeepi odpeljali na nekajurno vožnjo v dolino Kok Kiya, od koder smo imeli naslednji dan trek do jezera Kel Suu, ki je noro lepo, tam smo ostali kakšni dve uri in imeli zen momente, prekrasno je. Zapeljali smo se še s čolni in dan končali z mini žurom.
Naslednji dan smo šli do Tash Rabata, kjer je zelo lep obnovljen karavansaraj. Za naslednji dve noči smo se nastanili v jurtah, bilo je res idilično, kot vse no. Hitro se navadiš na te lepote, se moraš kar malo ustavit, da se zaveš kje si in kaj tvoje oči v tem trenutku vidijo. Tukaj so nam zakurili savno in smo se po štirih dneh lahko umili in se fino pogreli, ful je pasalo.
Sledil je trek na prelaz 3900m, s pogledom na Nebeško gorovje. Jaz sem se matrala zaradi višine in tempa. Tista moja aprilska situacija s tožbo mi je pobrala veliko kondicije, v bistvu ne morem verjeti, kako sem iz športnice postala šibka v nekaj dneh. Ampak saj prihajam nazaj v formo.
Po tem treku smo se prestavili v Kochkor, kjer smo si naredili čist hud žur, ne bom nikdar pozabila, noro dobro je bilo. Poplesavali smo še zjutraj (itak spali minimalno), ko smo šli v Bokonbayevo pogledat tradicionalni šport kok boru (fantje na konjih poskušajo spraviti obglavljeno kozo v nasprotnikov gol), tradicionalni lov z orlom, zabavno. Na poti do mesta Karakol smo se ustavili še pri velikem jezeru Issyk Kul, šli pogledat Skazko, ki je kirgistanska kapadokija.
Naslednji dan je bil še lahkoten, šli smo samo na mini mini sprehod do enega slapa in v dolino Jeti Oguz, kjer je krasno rdeče skalovje. Pogledali smo bazaar v Karakolu, po žuru pa naslednji dan štartali s trekom. Z ruskim busom/tovornjakom Kamaz, ki zmore vožnjo čez reke, skale, strmine, smo se pripeljali do štarta našega tri-dnevnega treka, kjer smo dva dni spali v šotorih in si morali zrihtati vso hrano, saj so bili bazni tabori pospravljeni, vodo smo pili iz potokov. Prvi dan smo prišli v bazni tabor sredi gozda, kjer smo zakurili ogenj, bilo je idilično, ampak nas je pregnal dež in smo se nagnetli v bližnji kočici, kjer smo imeli ful dober žur, pili smo, kuhali, peli, plesali, ampak totalno nagneteni kot sardele. Zakon je bilo. Noč niti ni bila tako mrzla, tako da sem vsaj malo spala, zjutraj je bilo jasno in svinjsko mraz, šli smo do jezera Ala Kul na 3600m, ki je tako prekrasno, da jokaš. Tukaj smo preživeli dan, v tišini, "slabe volje" smo bili, ker smo večer prej skadil vse čike, utrujeni smo bili ful. Razgledi tukaj so bili nekaj norega, visoke zasnežene gore, ledenik, jezero, modro nebo, veter, totalen mir in tišina. Ponoči je bilo ful ful mraz, nič nisem spala. Naslednji dan spet trek na prelaz na 3900m in spust v dolino Arashan. Veliko smo hodili ta dan. Po kosilu smo šli nazaj v hotel v Karakol, šli na večerjo in nazaj v hotel na žur, potem pa sem s kolegico in še dvema zabluzila do 6h zjutraj, ob 9h smo imeli odhod nazaj v Biškek, kamor smo šli po severni strani jezera Issyk Kol, ob kazahstanski meji, da smo videli še ta del.
Zadnji dan se je energija ful spremenila, vožnja je bila precej zamorjena, vsi smo nekaj spali in bili verjetno z mislimi pri koncu pravljice. V Biškeku smo šli na bazaar in potem po večerji prebluzili na hotelskem dvorišču do 2.30 zjutraj, ko smo morali iti na letališče.
Ma, ne vem kaj naj sploh rečem, sami presežki.
Hrana je bila krasna, ljudje prijazni, nebo modro, čist zrak, idilična narava, nova izkušnja, nova poznanstva, jokala sem na letališču ob slovesu. Vodič je zrihtal tudi nekaj lokalnih pop komadov, ki grejo ful v uho in smo jih non stop poslušali in plesali, kar mi je nekaj najboljšega, ker me bojo te melodije še čez pet let ponesle v Kirgizstan v tiste filinge.
Objavila bom nekaj fotk, najboljše so sicer tiste, kjer je gor folk, ampak teh ne morem kazat tu.
Zapravila sem 1600€ za 14 dni, všteto je vse od a do ž.
Sem počivala, ko sem prišla domov, danes popoldan grem definitivno malo spat, nisem še ta prava joj 
Sliši se noro in sem res vesela, da si tok uživala. Boste z ekipo ohranili stike?
pol so jo spekli in so jo nasi otroci z veseljem pojedli. Jaz sem sla stran, nisem gledala, prste sem si zatlacila v usesa in cakala, da bo konec tega sranja.
