Ok, ker se res že ene 2 leti spravljam napisat potopis se mi zdi zdaj res že zadnji cajt

Pa še v elementu pakiranja sm
Torej, karte za trajekt sva rezervirala pomojem ene 2 mesca prej in je bla povratna 130€. Ker sva imela trajekt iz Livorna okrog 10h dopoldan, sva šla na pot že ponoči in zaradi jutranje konice skoraj zamudila trajekt (prišla, zapeljala na trajekt in preden sva prišla na vrh smo že izpluli). Po nekje 4 urah smo pristali v Bastii od kjer sva krenila po najkrajši poti do Saint-Florenta in s tem izpustila ogled Cap Corseja, najsevernejšega dela otoka. Kampirala sva v kampu neposredno na plaži in doživela prvo razočaranje. V vodi je blo od vrečk do higienskih vložkov, vsega in svašta. Zato sva raje odšla na ogled mesta, ki zelo spominja na Rovinj.
Zjutraj sva v se odpravila naprej do L'Ile-Rousse-ja. Ja Korzika ima kar nekaj kompliciranih imen mest, ker gre za mešanico italijanščine in francoščine. Na poti sva s ceste opazila Lozaro, divjo plažo, ki jo je zanimivo izoblikovala reka, ki se tam izliva v morje in tik pred izlivom naredi par hudih ovinkov. No, do plaže nisva šla, ker je bilo tam več krav kot ljudi

.Mesto L'Ile-Rousse je dobilo ime, ker ima majšen otoček, ki je popolnoma rdeče barve, V nasprotju z otočkom in okoliškimi hribi je mestna plaža popolnoma bela. Razen turkiznega morja in lepe bele plaže je tu še zanimivo urejena nerabljena železniška proga.
Lozara
L'Ile-Rousse

Od tod sva se zapeljala do Calvija, kjer je stacionirana padalska divizija tujske legije. Z vrha se vidi vojašnica, poligon itd. po vsem mestu so legionarji in francoski vojaki, ki se ločijo po zelenih in rdečih čepicah, ter po tem, da legionarji nepremično stojijo, francoski vojaki pa se šetajo. Tu sva že nekako dobila vtis Korzike, visoke gore in hribi, strma pobočja, spodaj pa ob izlivih rek čudovite plaže. Najvišja gora Monte Cinto(2706), je bila zavita v meglo.
Calvi, v ozadju M. Cinto, pod katero se nahaja vojaški poligon

V lovu za prenočiščem sva se zapeljala proti Portu. Porto je majhno mestece, ki ima več pump kot trgovin z živili. Razlog je verjetno to, da je zahodna obala manj poseljena in se po vijugasti cesti, ki meji na prepad proti morju in skalami, voziš tudi 2 uri in pri tem srečaš le nekaj shiranih krav. Ko prideš do naselja torej bolj rabiš bencin, kot hrano. Samo mesto ima enega od stolpov, ki jih je po celotni Korziki nekaj čez trideset. V mestu sva naletela še na akvarij, mestna plaža je bila meni super, ni bil pesek ampak droben prod. Od vsega najbolj zanimiva pa je bila reka, zato sva se večinoma kopala v reki, ob kampu, drugi dan pa sva se zapeljala nekoliko višje, kjer je reka izoblikovala res zanimiv kanjon, super zadeva, če nimaš na ovinke občutljivega želodca. Vozila sva počasi, ker se za ovinkom pogosto skriva kakšna krava, koza, čreda ovc.

Po dveh dneh sva krenila proti Ajacciu, ki zdaj velja za glavno mesto Korzike in je rojstni kraj Napoleona. Vsako leto, 15. augusta imajo tudi praznik in parado na njegov rojstni dan. Preden sva prispela v samo mesto sva obiskala nekakšen živalski vrt za želve. Katerih slik ne bom lepila, ker jih je preveč in je vsaka zase posebna. Skratka šele, ko jih vidiš toliko na kupu vidiš kako so se prilagodile življenju v različnih habitatih in so res zanimive. V tem parku je veliko mačk, ki imajo posebno vlogo, saj pojejo vse zajedalce, ki bi sicer prišli na želve.

V okolici Ajaccia, pa na posti proti Bonifaciu sva obiskala nekaj res norih plaž.
Bonifacio ima zelo zanimivo lego, saj je na nekakšnem polotoku, ki se na vseh straneh spušča v res hard pečine. In že sam pogled, pa ko sonce zahaja, je nekaj v kar se zaljubiš in ne pozabiš nikoli. Kot zanimivost še to, da se pečine Bonifacia vidijo iz Sardinije.