

- na živce mi gre, kadar koga pozdravim, pa mi ne odzdravi nazaj: srečam pred dvigalom v bloku eno starejšo "fino gospo", pa jasno in glasno rečem "dober dan", jo pogledam v oči in se nasmehnem, pri tem ji še pridržim vrata. Ona me pogleda nazaj, pa ne reče nič! Niti z mimiko obraza mi ne pokaže, da me je sploh opazila. Ugh!

- sovražim upokojence na trolah, ki se ob natrpanem avtobusu rinejo do vrat in vse naokoli sprašujejo "ali izstopite?". Pa vsi živčni so. Če se jim ne umakneš isto sekundo, te kar odrinejo (tako me je nekoč nek moški tako močno porinil, da sem skoraj padla iz avtobusa, poleg tega pa mi je vsa stvar pustila grdo modrico).
- ne maram hinavskih sošolk iz osnovne šole, s katerimi se nikoli nisem razumela, potem me pa po vsem tem času nekje vidijo in me pozdravijo pod pretvezo, da so vesele da me vidijo, v isti sapi pa me že sprašujejo po spisku kako kaj faks/fant/kaj delam, itd... pa se jim točno vidi, da komaj čakajo da končam, da bi se lahko še same pohvalile s svojim lajfom.
- na živce mi gre, kadar mi kdo (npr. mama) v trgovini pokaže neko oblačilo, ki se niti pod razno ne sklada z mojim stilom oblačenja (po možnosti kako pink zadevščino z bleščicami), potem ko ji povem, da ni šans, me pa pogleda in reče: "Pa ne moreš skos sam črno nosit!"

Se bom še kaj spomnila... tole je samo za začetek.