Meni so taki članki vedno malo bedni, sploh če je tak senzacionalen naslov. Sej vse lepo in prav, deluje zanimiv človek in tudi jaz sem mnenja, da prehrana močno vpliva na zdravje, ampak trdit, da ni neozdravljivih bolezni je pa za moje pojme zelo arogantno. "Magične" ozdravitve se pač dogajajo, eni jih pripišejo prehrani, drugi Jezusu, tretji znanstveni metodi ali kakorkoli, tisti, ki se jim pa ne zgodijo, so pa itak mrtvi in se ne morejo braniti. Take izjave, da "neozdravljivih bolezni ni, so samo nepopravljivi ljudje", v bistvu ljudem s hudimi boleznimi sporočajo, da so si sami krivi (da si zaslužijo?), da so zboleli. Zdrava prehrana je še vedno samo zdrava prehrana in ne čarobna palčka. Ozdravitve se dogajajo tudi s placebo zdravili, brez zdravil in z mainstream zdravili, po drugi strani pa tudi presnojedci itd. umirajo za "neobstoječimi" neozdravljivimi boleznimi, samo takega pompa ni, ker svoje bolezni pač ne pripisujejo prehrani, ampak stresu/onesnaženju zraka/hormonom v vodi/chemtrailom ali whatever. Trume ljudi, ki jih je ozdravil Bog/Marija/Alah/pozitivno razmišljanje/aromaterapija itd. bi lahko napisale zelo podoben članek.
Na nek način se strinjam z morettino. Sicer sem mnenja, da je "poslušati svoje telo" bullshit, kajti moje telo bi komot živelo samo od solate, sira in čokolade, da se pa vseeno mora človek lotevati stvari tako, da mu niso stresne, s prehrano vred (na čelu?) Kaj ti pomaga, če se ultra fino prehranjuješ, če 24/7 samo hrepeniš po torticah in pici s pršutom. Če morajo eni malo junka pojest, pa kaj. Pa moram priznat, da včasih obsojam folk, ko ga vidim, da se baše z mesom nonstop, ali pa, ko pride kdo debel ob 8h zvečer na tortico, sladoled in kavo s smetano. Se moram prav opomnit, da njihovo življenje ni moja stvar, da jih ne poznam in nič ne vem o njih in nimam pravice sodit, pa tudi to, da suhih ljudi ne obsojam pol tolko, ko si kaj takega vzamejo. Tega sem se izogibala že od začetka, ko sem postala vegetarijanka (da bi se čutila superiorno vsejedcem), in se poskušam ne počutit krivo, ker mi veganstvo ni zalaufalo, imam pač svoje razloge in moram take stvari delat po svoje, tudi če me kdo obsoja, kar sem prepričana, da me, in da je na nek način tudi upravičeno. Trudim se ločit med trenutki, ko "grešim" v svoje dobro ali zaradi svoje lenobe itd. Mogoče kdaj bom veganka, mogoče ne, zdaj bi mi to bolj škodilo kot koristilo in s tem sem se morala sprijaznit, kot tudi s tem, da samo zaradi tega, ker ne jem rib in mesa in se šparam pri ostalih živalskih proizvodih, nisem nič boljša od drugih. To je samo ena izmed točk, ki jo štejem sebi v prid, ampak si ne smem dovolit, da samo zato, ker je to zame zelo pomembno, to postavljam kot kriterij za vrednost drugih ljudi.
Bom končala ta spis 
čeprav me še ful zanaša, da bi pisala, ampak bom počasi OT. Obnova: bit vzvišen je bedno.
Edit: ne rata mi pomanjšat? Opravičavam se.
.
. 
